Sikar Božidar Ted Kramolc razstavlja v Sloveniji
Božidar Ted Kramolc (1922) je tako opredelil svojo identiteto slovenskega emigranta: “Moje begunstvo se je končalo, ko sem 10. julija 1948 stopil z oceanske ladje Sobiesky Halifax N.S. na kanadska tla. Moje emigranstvo pa, ko sem leta 1953, torej po petih letih, postal kanadski državljan.” In čeprav je več kot šest desetletij od doma, so mu med pogovorom misli ves čas bežale domov, v otroštvo in v prve ljubezenske izkušnje.
Kljub skoraj devetdesetim letom je v kar dobri formi, z mislimi se hudomušno poigrava in brska po spominu, kjer je vse lepo pospravljeno. Najbolj presenetljivo pa je, da slovensko govori tako rekoč perfektno. Ko ga vprašam, kako to, pravi: “Genij!” Tako odgovarja Kramolc, ne nujno na vprašanje; včasih pove, kar se je namenil povedati ali kar mu je pač tisti hip šinilo v glavo.
Božidar Ted Kramolc je slikar in pisatelj, po rodu iz Podgorice nad Šentvidom, njegov oče je bil znan slovenski muzikolog Luka Kramolc, mati je bila po očetu moravske krvi, sicer pa Tolminka. Božidarja je za slikarstvo navdušil Marij Pregelj, profesor na ljubljanski realki. Leta 1941 je vpisal študij arhitekture pri Jožetu Plečniku in ga čez leto dni opustil. Ker likovne akademije še ni bilo, je slikarstvo med drugim študiral pri Božidarju Jakcu, risbo in portret pri Mateju Sternenu, jedkanja in suhe igle ga je učil prijatelj Marijan Tršar. Kramolc je leta 1944 obiskoval tudi znamenito Goršetovo šolo risanja.
O Tedu Kramolcu, ki je ob koncu vojne maja 1945 skupaj z bratom Nikolajem zapustil domovino ter se umaknil na Koroško, od koder je po treh letih šel iskat nove življenjske priložnosti v kanadski Toronto, do leta 1991 v širši slovenski javnost nismo vedeli prav veliko. Pravzaprav nam ga je odkrila dr. Irene Mislej, danes direktorica Pilonove galerije, tedaj pa raziskovalka umetnosti slovenskih izseljencev pri prof. dr. Nacetu Šumiju. Danes vemo, da je brat Nikolaj kot prvi “foreigner” promoviral na medicinski fakulteti v Torontu, Božidar pa je diplomiral na Ontario College of Art; delal je kot oblikovalec notranje opreme v arhitekturnem biroju ter, “da bi si ohranil duševno zdravje in našel smisel v severnoameriškem velemestnem življenju”, ves čas slikal, razstavljal, pisal in objavljal. Napisal je romane Potica za navadni dan (1997), Tango v svilenih coklah (2002), Sol v grlu (2008).
Kramolc je do nedavna v Sloveniji razstavljal na treh prizoriščih: v Umetnostni galeriji v Slovenj Gradcu slike, v Pilonovi galeriji risbe, v galeriji Ars v Gorici pa risbe in skice, ki so nastale v koncentracijskem taborišču v Gonarsu, kamor so ga dvakrat internirali.
“No ja, bili smo proti fašistom. V bistvu pa smo bili mladi in bolj kot vse drugo so nas zanimale punce.”
> Kako ste se kot dvajsetletni fant, ki je študiral Plečnikovo arhitekturo,znašli v koncentracijskem taborišču v Gonarsu?
“Enostavno. V Tivoliju sem skiciral, ko sem začutil, da se me je nekdo dotaknil na tilniku. Pogledal sem, in za mano je stal karabinjer z naperjeno puško. Nekdo je pač pokazal name. Aretirali so me in me odpeljali v kasarno.”
> Nekdo je pokazal na vas?
“Prišli so s tovornjakom, na katerem je bilo dvojno steklo, tako da je bilo videti ven, noter pa ne. V njem je sedel neki špijon, in ta je potrkal na okno, ko me je videl. Mislil sem si, kaj hudiča pa delajo! In se je zgodilo, trenutek prej sem bil še študent, ki riše, naslednji pa že 'assassin'! Spomnim se namreč, da smo se na poti v taborišče nekje v Furlaniji ustavili, ženske pa, ki so tam prale perilo, so nas zmerjale z 'assassini'. Prosil sem eno od njih za malo vode, pa mi je v obraz zlila milnico. V Gonarsu so me vrgli v 'elitno' celico talcev. To pomeni, da če so ustrelili enega Italijana, so potem deset slovenskih talcev. Mene na srečo niso, smo pa stradali.”
> Pa ne veste, zakaj so vas prijeli in kdo je pokazal na vas?
“No ja, bili smo proti fašistom. V bistvu pa smo bili mladi in bolj kot vse drugo so nas zanimale punce. Ne vem, kdo je pokazal name.”
> V Gonars so bili internirani številni slovenski umetniki, tam se je razvilo neke vrste središče slovenskega slikarskega ustvarjanja. Se spominjate umetnikov?
“Ja, bili so Nikolaj Pirnat, brata Vidmar, pa Jakob Savinšek in Marijan Tršar. Lager je bil razdeljen na tri dele: alfa, beta in gama; vse skupaj je bilo obdano s stolpi. Med temi posameznimi conami je bila žica, ki je nismo smeli prestopiti. Moj brat Niko je znal dobro italijansko in prav dobro se spominjam, kako se mu je nekoč pokvarila peta na čevlju in kar je bilo najbolj nenavadno, uspelo mu je pregovoriti karabinjerja, da je šel k naši mami in mu prinesel kladivo in žeblje. Nekateri so tudi v lagerju bili nekoliko človeški.”
“Spomnim se, da sem imel eno simpatijo iz komunistične družine, pa me mama ni pustila k njej. Jaz se po naravi nisem nikoli opredelil.”
> Ste verni?
“Ne preveč. Moj oče je bil bolj. Ljubljana je bila vedno razdeljena na liberalce in klerikalce. Danes verjetno ni več tako, je bolj sproščeno, kaj?”
> Niti ne. Ostaniva v Ljubljani, pri učitelju Mateju Sternenu, našem znamenitem impresionistu. Kako je bilo pri njem na učnih urah?
“Najboljše spomine imam prav na Sternena. Do njega sem prišel tako, da sem se nekoč kar pojavil pred njegovimi vrati s polno mapo risb. Najprej me ni hotel sprejeti, češ da ima delo, naposled pa mi je le rekel, naj pokažem, kar imam. Metal je po sobi moje risbe, le kakšnih deset jih je ostalo na mizi. Oljne slike je vse zavrnil, češ da sem mulc in da nimam pojma, kaj je malarija. Kakorkoli, rekel mi je, naj se oglasim jeseni. Seveda sem prišel. Veliko smo risali, slikati ni dovolil. K njemu sem hodil dve leti, in kar sem se naučil, sem se naučil od njega, ne pozneje na akademiji v Kanadi.”
> Prijeten človek?
“Ja, kaj pa jaz vem, težko je reči, ker je bilo takrat … vse tako avstrijsko in nemško… vse se mi je zdelo negativno. Če si imel strgan rekelc, so te vsi obsojali, pa vedno je bilo pomembno, iz katere družine prihajaš, kaj je delal tvoj oče. Spomnim se, da sem imel simpatijo iz komunistične družine, pa me mama ni pustila k njej. Jaz se po naravi nisem nikoli opredelil, v Ljubljani pa je bilo nemogoče temu ubežati. Amerika je čisto drugačna po mentaliteti, bolj odprta je.”
> Ta zaprtost vas je zelo motila, kajne? Ameriko ste imenovali deželo, kjer je mogoče tesne lisice podedovanih predsodkov in sovraštva sneti z rok ...
“Ja, spominjam se prve skušnjave. Ko sem začel hoditi v šolo, bil sem mali pokovec, pa se na poti k maši pojavi 'Jezabela', me ustavi in nagovori, naj natrževa rožice Mariji. Ko sva jih začela trgati, je to dekletce skočilo name in me začelo obsipavati s poljubčki, dobro se še spominjam, da je imela moker nos. Valjala sva se po travi; pomislim na greh, na strašno pohujšanje. Ha, ha, in se prvič soočim s skušnjavo, ampak pomislite, bili smo sedemletni otroci.
Ko so opazili, da me ni pri maši, me je kaplan začel iskati, naju zgrabil ter privedel pred starše. Oče je odprl vrata, kaplan pa mu naznani, da je njegov sin pokvaril to dekle. Očetu očita slabo vzgojo, oče pa se brani, češ da njegov sedemletni sin že ni grešnik. Potem je stresel še punčko Milenco, in ta ga je ugriznila … skratka cel kraval zaradi nemoralnosti! Tega je bilo veliko, preveč! Druga stvar je bila v Ljubljani, šli smo se atije in mame. Vas morim?”
>Ne, nadaljujte.
“Igrali smo se poroko, iz regrata smo si naredili prstane, iz skodelic smo pili. Vedeli smo, da če si poročen, imaš tudi otroke, nismo pa vedeli, od kod pridejo otroci. Moj brat Niko, ki je sedaj zdravnik, je rekel, da mama znese jajce in na njem nekaj časa sedi. Še zdaj vidim tiste punčke, ki so vstale z blazine in gledale in bile začudene, ker ni bilo ničesar. Spet smo imeli na vratih starše, ki so očetu očitali, da je navadna baraba in da ni primerno vzgojil otrok. Obtožili so ga, da sta njegova sinova spolno nadlegovala punce, prišlo je celo do tožbe, skratka nastala je spet strašna afera. To so te meščanske oslarije, zame je to še vedno velik štos. In ja, ta spomin je še vedno živ.”
>Naredili ste na desetine avtoportretov. Kakšen poseben razlog, da ste se nenehno upodabljali?
“Ni bilo denarja za model. Naredil sem jih res veliko, tako da nisem niti več gledal fiziognomije, ampak sem se ukvarjal s problemom, kako bi se slikarsko obdelal. Slovenj Gradcu sem daroval 65 portretnih študij. Če boste imeli kdaj priložnost, si jih oglejte. Splača se.”
KLAVDIJA FIGELJ
