Silvano Prodan ima recept, kako trajno ohraniti družinske spomine
Geograf, urbanist in pisatelj Silvano Prodan je človek z izredno širokim spektrom znanj. Istran, rojen na hrvaški strani meje (Račički breg pri Buzetu), je šolanje začel v italijanščini, nadaljeval v slovenščini in zaključil v francoščini. Svojo izvirnost je ponovno dokazal nedavno, ko ženi za njen 80. rojstni dan ni kupil knjige, ampak jo je kar - napisal.
Silvano Prodan (77) iz Kopra, ki ga poznamo tudi kot predsednika Kulturnega kluba Istra, je po upokojitvi začel pisati knjige. V treh letih je Silvan, kot ga imenujejo prijatelji, napisal kar tri knjige, v katerih ni opisal samo svojih spominov, ampak vrsto pomembnih ljudi, ki jih je srečeval. Sebe je nekako puščal bolj ob strani. Zadnja knjiga z naslovom Martinjak v Brdih govori o rodbini njegove soproge Alojzije Simčič. Martinjak je zaselek, v katerem sta stoletja živeli rodbini Simčič in Prinčič. Z oblega griča med Šmartnim in Kozano se je v svet odpravilo veliko zanimivih ljudi, katerih zgodbe je opisal Prodan.
> Kako je prišlo do tega, da ste svoji ženi za rojstni dan napisali kar knjigo?
“Najprej je temu botrovalo nesrečno naključje, smrt ženinega bratranca Ninija Simčiča (1935-2005), po katerem je v Gorici ostala bogata knjižnica. Knjige so sorodniki ponudili slovenski knjižnici v Gorici, a niso imeli prostora. Isto se je zgodilo v novogoriški knjižnici. Tako sem knjige prevzel jaz. Večkrat sem napolnil avto in vse pripeljal domov v Koper. V njih sem našel precej dokumentov o zanimivi rodbini moje žene: nono je bil gardist cesarja Franca Jožefa, dva strica pa sta na Dunaju študirala pravo in medicino. To je treba popisati, sem pomislil. Potem pa sem sklenil napisati knjigo in jo pokloniti ženi za 80. rojstni dan.”
> Kako je soproga to posebno darilo sprejela? Je bila vesela?
“Ne le ona, tudi njeni bližnji sorodniki so po značaju izredno skromni. Nočejo izstopati. Bilo ji je nerodno. Če bi pisal samo o njenih sorodnikih, bi bilo lažje. Ni ji namreč všeč, da ona nastopa v zgodbi in da sem knjigo posvetil njej.” (smeh)
> Kaj pa sorodniki?
“Vsi so knjigo zelo lepo sprejeli. Tudi sorodniki v Buzetu in Argentini so bili navdušeni. V albumih s fotografijami se namreč informacije počasi pozabijo in porazgubijo. Ko me ne bo več, bo šlo vse v pozabo. Tako pa ostane zapisan spomin. Zato mi nikoli ni bilo žal ne truda, ne časa ne denarja. Dober odmev je bil tudi med sošolci in sosedi. To pokažejo tudi dobro obiskane predstavitve.”
Kako sta se spoznala: Silvano Prodan je svojo ženo Alojzijo Simčič spoznal na 7. kongresu Zveze komunistov Jugoslavije v Ljubljani (1958) med večerjo v kletni točilnici. Dan zatem pa je Prodan na prvi zmenek zaradi igranja nogometa v študentskem naselju zamudil slabih deset minut. Prišel je zaman in nato poklapan odšel domov. A vendar se je vse lepo izteklo, se spominja: “Na srečo sem prijazno ‘točajko’ našel naslednji dan v kongresnem bifeju dobre volje in zapeljivo nasmejano.”
> Priimek Simčič je precej znan. Je vaša soproga kaj v sorodu, denimo, s pisateljem Zorkom Simčičem ali pa s predsednikom Goriške Mohorjeve družbe Oskarjem Simčičem?
“Neposrednega sorodstva ni, kolikor vemo. Simčičev je zelo veliko, samo v Sloveniji jih živi več kot 800. Našel pa sem jih tudi na italijanski strani Goriških brd.”
> Vrniva se h knjigi. Pisanje ni ravno preprosta zadeva. Kako ste začeli?
“Glavno zaslugo za moje pisanje ima Leda Dobrinja, ki me je po upokojitvi pritegnila v uredništvo lista Istrske teme in povabila k pisanju za narodopisno glasilo Brazde s trmuna. Tako so nastali prvi zapisi o izseljenstvu, ki so potem prerasli v prvo knjigo.”
>Zakaj ste knjigo Istra vsepovsod (2007) posvetili izseljencem?
“V Argentino sta se izselila moja strica, bratranec pa v Čile. Na obisku v Argentini sem se srečal tudi z znanko iz rodnega Buzeta. 92-letna Franja naju je z ženo pričakala na balkonu. Od leta 1926, ko se je odselila, do najinega obiska leta 1998 ni spregovorila v svoji materinščini.
Zaradi otrok je namreč vedno govorila le špansko. Šele z mano je spet govorila po domače. Po 72 letih! Poglejte, dlake mi grejo pokonci, ko se spomnim tega dogodka. In rekla je, da zdaj pa lahko umre. In res, Franja je kake tri mesece po našem odhodu umrla. Solze mi pridejo na oči, ko to pripovedujem. V knjigi pa sem opisal tudi zanimivo zgodbo o uspehu prijatelja Ida Kocjančiča.”
>Praktično takoj po izidu prve knjige ste lotili že druge?
“Druga knjiga, Igra naključij (2008), je nastala, ko mi je sin Rado rekel: 'Ma tata, ti si pisal o vsem, samo o sebi ne.' Tu je bila še bližajoča se zlata poroka. Vnuk je začel skenirati fotografije sorodnikov in družine in to shranil na računalnik. Ob tem me je spraševal o vsebini fotografij, pa sem mu obljubil, da bom popisal nekaj spominov. Sam sem razmišljal, da bi tako nekaj podaril svojim vnukom v trajen spomin.”
> Kako pa ste našli založbo, da vam je knjigo izdala?
“Mojo prvo knjigo je založila koprska založba Libris. Ponudil sem jim tudi drugo, a ni prišlo do dogovora. Drugi dve pa je založilo Založništvo Jutro iz Ljubljane.”
> Verjetno gre za precej denarja, ko je treba izdati knjigo?
“Če knjiga nima velike naklade, ne krije stroškov. Že pri prvi knjigi so mi predlagali, naj poiščem sponzorje. To mi ne bi bil problem. Prijatelj mi je sponzorstvo celo ponudil brez vprašanja. A sem mu rekel, da ne potrebujem denarja. Nisem hotel iti po tej poti; bilo me je nekako sram vzeti. Toliko pa bo že imam, da lahko sam financiram.”
> Koliko časa in denarja ste vložili v vsako knjigo, če ni skrivnost?
“Berem in pišem bolj počasi. Za vsako knjigo sem tako porabil po štiri mesece. Imam svoj vinograd, zato pišem samo, ko dežuje. (smeh) Zato gre vse skupaj bolj počasi. Za stroške izdaje pa sem za prvo plačal 1600, za drugo 2300, za tretjo pa 2000 evrov.”
Pišete s pomočjo računalnika ali peresa?
“Fulvio Tolmizza, znani pisatelj, s katerim sva bila prijatelja, je vse svoje knjige napisal najprej na roko. Tudi svojo najdebelejšo, Zlo prihaja s severa. Ne zato, da bi ga posnemal, a vendar tudi jaz ne znam tako dobro pisati kar v računalnik. Zato najprej napišem na papir, v zvezek in šele potem sedem za računalnik.”
TINO MAMIĆ
