Sivo, kot je siva resnica

Politiki lovijo preprosto ljudstvo na svoje trnke s poudarjanjem dobrih ali slabih skrajnosti. Se sploh še kdo spomni nedelje in dni pred njo, ko je bil edina alternativa pokojninski reformi interventni zakon, prava poosebitev slabega, ki bi prinesla tudi nižanje plač, pokojnin in socialnih transferjev? Ne bo druge, sta ogorčenim državljanom dajala vedeti premer in minister za delo. Ali pač, v izogib katastrofi podprite pokojninsko reformo!

Danes, ko je šla reforma (upravičeno ali neupravičeno ni predmet tega razmisleka) v “maloro”, tudi skrajni rezi v javne finance niso več potrebni. Menda se da v tej državi privarčevati še kje drugje kot pri ljudeh iz nižjega in srednjega sloja.

Vsega je kriv ...

In zdaj smo priča drugim skrajnostim. Čeprav so tri koalicijske stranke skupaj podpirale zakone, ki so padli na referendumu, je po porazu vsega kriv premier Borut Pahor. Res ga je bilo v kampanji največ, če že ne preveč slišati, a le deloma zaradi tega, ker gospod tako zelo rad govori. Razlog je tudi to, da sta ostala dva predsednika potihnila. Ker sta vedela, da bi si s podporo na neuspeh obsojenim zakonom le škodila?

Katarina Kresal je v sredo celo pozvala Pahorjevo SD, naj prevzame odgovornost za nastali položaj, saj “mali” partnerici nimata takšne moči in ne moreta biti krivi. V Zaresu pa se uporni drži in prelaganju odgovornosti očitno pridružuje tudi ministrica Majda Širca, ki je izgubila dva od petih padlih referendumov. Ni se ji zdelo primerno, da bi zaradi tega premierju že ponudila svoj odstop.

Vsi torej težijo k temu, da bi vso krivdo prevalili na pleča Boruta Pahorja in njegove SD (do kolikšne mere upravičeno ali neupravičeno ni predmet tega razmisleka). Če jim uspe potisniti premierja na slabi pol, se lahko sami polastijo prostora na dobri strani. Tudi SD bo v prihodnjih dneh naredila vse, da bi zavarovala svoj ugled, za zdaj pa ne kaže, da bi želela stranka spodnesti Pahorja.

Siva resničnost

Ko bi le bilo tako enostavno in bi z eno potezo, zamenjavo enega samega človeka, prišli na zeleno vejo, dvignili gospodarsko rast, zmanjšali brezposelnost vsaj za polovico ... Vendar resničnost ni nikoli črna in bela, vedno je siva.

Gostobesednemu predsedniku vlade je mogoče očitati marsikaj: poleg tega, da zapravi vsako priložnost, ko bi bil lahko tiho, tudi pomanjkanje samokritičnosti, očitno zaslepljenost, ko pravi, da v državi ni krize, in slabo vodenje ekipe, v kateri vsakdo vleče na svojo stran. Vendar tudi ostala dva s svojo zakopanostjo v afere ne moreta verodostojno nagovarjati volilcev. Delno so tudi afere, v katere naj bi bila domnevno vpletena Katarina Kresal in Gregor Golobič, krive za nizek ugled vlade v javnosti, stranki LDS in Zares pa se lahko tudi svojima omadeževanima predsednikoma zahvalita, da se jima v primeru predčasnih volitev po meritvah javnega mnenja ne bi uspelo prebiti skozi vrata parlamenta.

Del sive resničnosti je tako tudi to, da mora politična levica preprečiti predčasne volitve, saj bi na njih zagotovo izgubila oblast. Zaradi svojega imidža po porazu na referendumih pa mora zdaj vendarle nekaj narediti. Če ne drugega, si vsaj medsebojno groziti.

Leva omrežja hočejo doseči, da se bi levosredinska vlada obdržala na položaju vsaj še do rednih volitev. Tako bi ostalo še nekaj časa, da bi državljani pozabili na žalostno sliko, ki so ji priča danes, politiki pa bi si do jeseni 2012 že kaj izmislili, da bi si povrnili zaupanje. Gotovo pa na levici ne bi mogli najti bolj klavrnega argumenta od tistega, da bi predčasne volitve prinesle iste obraze, kot jih gledamo že danes. Koga pa mislite, da bodo prinesle redne volitve čez leto dni, če ne v veliki večini (v ospredju ali ozadju) prav obrazov, ki so na sceni že danes?

Na desni strani so želje - in spet smo pri dveh polih! - diametralno nasprotne. Predčasne volitve so zaželene bolj, kot bi si morali misliti. Šibkost levice je moč desnice. Zmaga bi bila gladka, čez leto dni jo lahko odnese ali vsaj ogrozi nadaljevanje sodnega postopka zoper Janeza Janšo v aferi Patria, lahko se vendarle izboljša gospodarska slika, kar bi okrepilo zaupanje v levosredinsko vlado.

Lahko pa se tudi enostavno zgodi, da bodo današnji grehi vlade in afere politikov na levem polu zaradi dobrega ali vsaj boljšega marketinga do prihodnjega leta že pozabljeni. Narodov blagor, ki gre po glavi Janezu Janši, tako še zdaleč ne odtehta blagra, ki bi ga v primeru predčasnih volitev imela njegova stranka SDS.

Siva resnica vsake politike je, da je treba vse, kar pride iz njenih ust, jemati “z rezervo” oziroma “s kritično distanco”. Na politiko je treba vedno pogledati z obeh polov, od politikov pa nikoli sprejemati lepo zapakiranih črnih ali belih resnic.

JANA KREBELJ