Škoda, da ne štejejo le tri četrtine
Slovenski reprezentanci se je po porazu z Rusijo že kar mudilo. Po tekmi so še vročih glav morali pred sedmo silo z oceno nastopa, potem pa so se že odpravili v domovino. Vtis o nastopu na svetovnem prvenstvu je zelo mešan, saj je odličnemu prvemu delu v drugem sledila ekshibicija starih slabosti slovenske reprezentance.
O poteku tekme nima smisla posebej razglabljati, saj je bila ta odigrana le zato, ker se je pač morala. Prinašala ali odnašala ni ničesar in temu primerno bledo in raztrgano predstavo so na igrišču ponudili slovenski in ruski košarkarji. Oboji so bili že na videz motivacijsko in telesno načeti. Zaradi kalcinacije v gležnju po nasvetu zdravnika ni igral Jaka Lakovič. Naključje ali ne - na zadnjih treh tekmovanjih je zaradi poškodb prav v zadnji tekmi največ priložnosti dobil Klobučar, ki je z dvema napakama, izgubljeno žogo in prekrškom, v zadnji četrtini Rusom omogočil začetek preobrata.
Bečirović je sicer uporabil vse igralce, z izjemo Rizvića. Prvi polčas je obeležil Dragić, ki je za razliko od zaletavega Sanija Bečirovića dobro vodil slovensko igro. Posebej druga četrtina je bila slaba - Rusi so prvi koš dosegli po treh, Slovenci pa (Bečirović) iz prostega meta po petih minutah igre. Najbolj vznemirljiva je bila prekinitev v peti minuti, ko je Nachbar v besu raztreščil plastenko vode. Je bil jezen na soigralce? “Nezadovoljen sem bil s sabo in z igro v obrambi, ko sem pustil Monji, da zadene odprt met. Sem zaj… in se malo razp…,” je Boki pojasnil po tekmi in še povedal, da je ves čas SP igral s težavami z želodcem. Na težave je sicer že namignil pred časom, razkril pa jih je po koncu SP.
Kljub temu je slovenska igra v drugem polčasu slonela na njegovih metih, Rusija je ob padcu koncentracije preobrat na koncu zaokrožila prek razpoloženih Fridzona in centra Mozgova, potem ko so Slovenci hiteli v napadu in slabo zapirali prostor pod košema. Vidno izčrpan je bil Goran Dragić, ki je bil malce nejevoljen tudi, ker že danes potuje na priprave kluba v ZDA. “Ekipe so v tej fazi tekmovanja tako dobre, da ob padcu koncentracije kaj lahko hitro izgubiš za 30 točk. Ne vem, zakaj smo zapravili 14 točk prednosti. 30 minut so me noge še držale, potem pa nisem mogel več. V prvem delu smo se dobro dopolnjevali na igrišču, drugi del je vse pokvaril. Tudi s svojimi igrami nisem prav zadovoljen, a časovnega stroja za vrnitev napak v popravilo pač ni. Je pa dobra šola.”
Tudi drugi so ugotavljali, da je bil končni vtis slab, da je uvrstitev glede na sestavo ekipe realna, kaj čudno luč pa na napovedi, kako motiva za zadnje tekme ne bo zmanjkalo, mečejo besede Uroša Slokarja, da je vseeno, če si sedmi ali osmi. Nekaj podobnega je po prihodu iz slačilnice dejal tudi Nachbar: “Škoda, res smo si želeli sedmega mesta. Verjamem, da se strinjate, da je to tekma. ki je v bistvu nepomembna in včasih deluje kot neka antipropaganda košarke. Opravičilo gre vsem navijačem, ki so bili z nami do konca.”
Splošni vtis je torej mešan. Če je bil kozarec res napol prazen ali napol poln, pa bodo pokazali naslednji meseci. Tudi z izjavami, ki smo jih bili deležni in so najprej obračunavale s kritikami, nato pa jim posredno pritrjevale, lahko tudi sami potrdimo, kar smo zapisali pred SP - da je v Turčiji nastopila ekipa za vmesno obdobje.
Iz Carigrada poroča ROK MAVER