Skupina Etnoploč o plošči Across the border Live 2010
Če bi Ástor Piazzola veliko potoval po Balkanu, vmes pa žural na tradicionalnih porokah kakih čudežno ohranjenih judovskih skupnosti, bi najbrž na koncu zvenel približno tako, kot je slišati trio Etnoploč.
V svojevrstno glasbeno lužo so pred slabim desetletjem stopili trobentar Matej Špacapan iz Ozeljana, harmonikar Aleksander Ipavec z Opčin in saksofonist Piero Purini iz Trsta. S slednjima, profesorjem harmonike in zgodovinarjem, smo se na Opčinah pogovarjali o njihovi drugi plošči Across the border live 2010, ki so jo pred kratkim predstavili v goriškem Kulturnem domu, kjer se jim je na odru pridružil glasbeni prijatelj Vlado Kreslin.
> Besedica ploč spominja na ploščo, a v resnici gre za tržaški izraz za lužo. Kdaj ste stopili v to glasbeno lužo? Je bilo pomotoma, namerno?
Aleksander: “Oboje. Pomotoma in namerno. Z Matejem sva sodelovala v kletzmer skupini, s Pierom pa sva imela duo. Srečali smo se na postaji Topolovo, in mislim, da je Piero vprašal, zakaj ne bi igrali skupaj.”
Piero Purini, saksofonist in zgodovinar, pravi, da se ne čuti ne Slovenec ne Italijan. Da se pravzaprav ne čuti nič. Po družini namreč ni Italijan, saj sta bila dva stara starša Slovenca, ena nona je bila Nemka, nono napol Hrvat, napol Grk, doma pa so govorili samo tržaško. Ker pa ga večkrat vprašajo, kaj je po narodnosti, saj zelo dobro govori tudi slovensko, večkrat pove šalo, ki je več kot to: “Imam prijatelja patologa, ki je med obdukcijami ugotovil, da ima večina ljudi, ki jih je obduciral in so prihajali iz Benečije, Furlanije-Julijske krajine, Trsta, Slovenije in Istre, za petino večja jetra, kot je običajno. Torej obstaja identiteta, vezana na alkohol, ki se ne ozira na meje. Ko me bodo ponovno vprašali, ali sem Slovenec ali Italijan, bom rekel: Ne, jaz sem alkoholik.”
Piero: “Skoraj uradno smo začeli v baru Tartini v Trstu pred kakimi desetimi leti. Zdaj se v Trstu ne da več nikjer igrati, ker je SIAE, italijanski SAZAS, predrag. Kar se nam je zgodilo takrat, se torej danes ne bi več. (smeh) Smo sinovi drugega obdobja.”
> Sinovi drugega normativnega obdobja?
Piero: “Takrat ni bil Berlusconi na oblasti. Oziroma je bil ravno odmor med Berlusconijem in Berlusconijem.” (smeh)
> V vaši glasbeni luži se je znašlo veliko različne glasbe. Kdo je kaj prinesel s seboj?
Aleksander: “Vsak je prinesel na piknik svojo košaro in njeno vsebino stresel na lep prt, ki je bil na sredi. A če se vrnem za trenutek k imenu. Kot je dejal že Piero, smo takrat igrali po tržaških klubih. Nekega večera smo igrali v klubu Naima, kjer nas je šef vprašal, kaj igramo. In Piero mu je dejal, da igramo jazz, etno, tango, balkan ... On pa: torej igrate etnoploč. Tako je nastalo ime.”
> Ploč menda ne pomeni le luže, je sinonim tudi za nekakšno mešanico, zmedo?
Aleksander: “Ploč je onomatopoetičen izraz. Ko hodiš po luži, slišiš ploč, ploč, ploč ... Vsak od nas ima drugačno glasbeno zgodovino, želje in občutke, in ta zmes skorajda tvori nov stil. No, morda je nov stil nekoliko premočan izraz ...”
Ploščo Across the Border sklepa nova inačica Ipavčeve skladbe Glej, vlak se vije, za katero je besedilo napisal Vlado Kreslin. Prvotna verzija je bila že objavljena na Kreslinovi plošči Cesta, nastala pa je leta 2006 za dokumentarni film “San sanju, da pride an dan ...” Martine Repinc o beneškoslovenskih rudarjih v Belgiji. Aleksander Ipavec, ki poučuje harmoniko na tolminski glasbeni šoli, o sodelovanju s Kreslinom pravi: “Pred dvajsetimi leti sem pri starših, kjer sem tedaj še živel, po televiziji videl koncert Vlada Kreslina v Ljubljani. Tedaj sem prvič slišal njegovo različico pesmi Marko skače. Takoj sem jo priredil tudi za mali harmonikarski orkester, ki je takrat nastajal, in si zaželel, da bi bil s Kreslinom kdaj skupaj na odru. In čez nekaj let me je zjutraj zbudil telefon: 'Halo, sem Vlado, Ipa iščem.' Ipa? Pri nas vsi rečejo Ipota. Zdelo se mi je nemogoče, a iz tiste želje, da bi igral z njim, se je rodilo sodelovanje. Z njim sem posnel Nocoj igramo za vas na plošči Generacija, potem me je poklical na koncerte še kot gosta. Ko je Martina Repinc snemala dokumentarni film, sem ji takoj rekel, da bo naslovno špico odpel Kreslin. In res sem šel k njemu domov, mu melodijo zaigral na klavir, on je potem za en teden odpotoval na počitnice z družino, od koder se je vrnil s čudovitim besedilom.”
> Piero, kaj ste vi prinesli?
Piero: “Ljubim balkansko glasbo, zato sem predlagal, da bi igrali take skladbe, in onadva sta že vse znala. (smeh) Pa tudi ruske. Mislim, da sem prinesel Vzhod.”
Aleksander: “Veliko let sem se ukvarjal s kletzmerjem in tangom. Tudi Matej je sodeloval v kletzmer skupini, ampak vsak od nas je glasbeno drugačen, v slogu improvizacije, v občutku za harmonijo. Po drugi strani imamo zelo malo vaj, lahko bi rekel, da jih sploh nimamo. Zato se moramo na odru zelo dobro poslušati, da sploh lahko razumemo, kaj nam eden od treh v tistem trenutku želi povedati. Zdaj je to že tako avtomatično, da nastajajo skladbe prav na odru. Naša najlepša vaja poteka na odru v stiku z občinstvom.”
>Na prvi plošči Pre…prosto/Semplicemente …. troppo liberi iz leta 2006 so se znašli predvsem balkanski ritmi. Kako to?
Aleksander: “Naša duša je bila takrat osredotočena na tiste motive, odigrane na takratni način. Čeprav smo takoj zatem igrali že precej drugače, tako da se je občinstvo kmalu skoraj pritoževalo, da na plošči niso Etnoploč, ki jih slišijo v živo. Tako se je rodila želja po plošči, ki bi bila absolutno posneta v živo, na naših nastopih. Da bi lahko s ploščo odnesli domov občutke, ki so jih nekateri že doživeli na koncertu.”
> Tudi pri drugih glasbenih zasedbah se dogaja, da si mnogi obiskovalci koncertov želijo na odru slišati popolno kopijo glasbe s plošče, med koncertom pa se velikokrat zgodi improvizacija, ki je je pri vas veliko.
Aleksander: “Mislim, da je stik, ki si ga vsi trije želimo imeti z občinstvom, zelo pomemben tudi zanj. Občinstvo, ki je doživelo koncert, na plošči ne najde podobnih občutkov, saj je slednja nekaj sterilnega, posnetega v studiu. Tam smo mi, tehniki in občutek tišine, na novi plošči Across the border je pa res vse, kar se je dogajalo na naših treh koncertih, kjer je bila plošča posneta. Nekaj smo seveda rezali, ampak tam je bil denimo tudi pogovor s poslušalko v prvi vrsti, ki je imela glasbeno željo; ostaja ploskanje, vriskanje, in če bodo poslušalci dobro poslušali, bodo lahko slišali tudi naše pogovore.”
Piero: “Plošča te ustavi v nekem trenutku. Ko jo snemaš, se nekaj dogaja v živo, potem pa je kot slika. Nisi več … Panta rei, vse teče, je dejal grški filozof Heraklit, in mi gremo naprej, vedno naprej, zato smo morali kaj spremeniti, ampak bistvo skupine je vedno enako. Ko smo snemali prvo ploščo, smo 'luževali' ...”
> Luževali?!
Piero: “Pločevali, mešali ... (smeh) Vsako skladbo smo luževali po svoje. Zdaj smo mešali druge izkušnje, druge stile že v eni skladbi. Že če pogledate naslove skladb, vidite, da sta v enem posnetku dve skladbi, za kateri se le na videz zdi, da ne sodita skupaj, da se ne ujemata. Ena se na primer začne s pesmijo ameriškega pevca Bobbyja McFerrina, nato pa se prelije v tradicionalno Makedonsko devojče.”
Aleksander: “A nam te skladbe zvenijo enako, pravzaprav isto. Kot bi šlo za isti komad. Spominjam se, da smo Makedonsko devojče že igrali, ko sem nekega dne na internetu poslušal McFerrinovo Invocation in si rekel: Pa saj to je Makedonsko devojče! In potem smo ju zmešali skupaj. Novost na tej plošči je nekaj več avtorske glasbe. Napisal sem skladbo Across the Border, po kateri je dobila ime plošča ...”
> ... ki pa nosi v sebi prav posebno zgodbo in sporočilo, povezano z vsakršnimi mejami.
Aleksander: “Ja, precej močno sporočilo. Saj ni treba, da vse pišete, kar povem. Sem precej jezen na to, kar me tu okoli obkroža. Vsi trije smo. So padle meje, a ne?”
> Na papirju so prav gotovo.
Aleksander: “Spominjam se, kako so mi naši zamejski kulturniki takrat dejali: Danes zvečer gremo na Robič, pade meja, potem bo uau… Jaz sem pa rekel: Po moje greste samo jest klobase in pit vino, ker drugega ne bo. In koliko let je od takrat že minilo … Mislim, da je bilo prej več sodelovanja. Otrok si želi, kar je prepovedano. In enako je z odraslimi. (smeh) Ko jo enkrat ima, igračka ni več zanimiva. In naša želja je prav ta, da bi prišlo do 'nemeje', do preliva, pretoka, fuzije, in v Across the border smo naredili prav to.”
> Nekje so zapisali, da je album, ki ignorira meje.
Aleksander: “Ja. Gre čez ...”
Piero: “Mi smo vedno ignorirali mejo.”
Alesander: “Visoki zidovi za nas niso obstajali, čeprav smo vsi trije rojeni ob meji. Imamo zato drugačen občutek: v glavi in v duši je nismo nikoli imeli, fizično pa ja. Ko je umanjkala, nam je prav fizično nekaj zmanjkalo. Kot bi mi zmanjkala obleka. Čeprav se ni veliko spremenilo. Na meji te še vedno lahko ustavijo in te še vedno pregledajo, tako kot so te prej.”
> Ni ravno tako.
Aleksander: “Mejo prečkam vsak dan tudi po štirikrat, tako da vem, kako delajo. (smeh) A če se vrnemo k skladbi. Začne se s skoraj house ritmom - čeprav na harmoniki - in se prelije čez mejo v ekstremen balkanski moment, ki je sestavljen iz samo šestih taktov, v katerih so vsi Balkani: je tričetrtinski valček, dvočetrtinski, pet osmink, sedem osmink … vsi ritmi, ki so prisotni na drugem koncu. In ti dve glasbi se v nekem trenutku srečata, in ker nimata enake logike, torej ne poznata jezika druge, nastane kaos. Pravi glasbeni kaos. Pravijo, da je slišati kot free jazz. Ta kaos se na koncu razreši in se spoji, dobi drugo obliko.”
Piero: “Mislim, da ni samo free jazz. Je prav free, svoboden in pika.” (smeh)
> Ta neomejenost je skupna lastnost obeh plošč, ki jo nakazujete že z naslovoma. Naj bo svoboda. Zakaj bi si postavljali meje?
Aleksander: “Ja, predvsem v svetu glasbe. Izhajam iz sveta klasične glasbe ...”
> Kjer pa je veliko meja.
Aleksander: “Ena sama meja. Bacha moraš igrati tako in pika. Jaz pa ne vem, kdo ga je res slišal igrati, da bi mi lahko suvereno naročil, kako ga je treba igrati. Saj je bil Bach največji improvizator vseh časov! Večkrat v tem svetu rigoroznosti manjka pomembna prvina glasbe, to so čustva. Glasba je čarovnija: ko vidiš črno piko na belem listu, ki postane zvok, slednji pa vzbudi čustvo. Če se ustavimo pri črni piki, smo še vedno poslušali koncert tehnično odlično pripravljenega glasbenika, ki pa nam pusti občutek praznine. O tej rigoroznosti lahko povem še anekdoto: s harmonikaškim orkestrom smo se udeležili tekmovanja, kjer smo zaigrali tudi mojo skladbo. Pripomba enega od žirantov je bila, da smo jo igrali prepočasi. A to je bila moja skladba in sam sem jo dirigiral! (smeh) Mislim, da ta primer dovolj pove.”
Piero: “Za nas je zelo težko pojasniti, kaj igramo. Zakaj moram dati glasbi ime? To nima smisla. Igram glasbo. Ne igram jazza, bluesa, etna ... Morda lahko rečem, da igram saksofon.” (smeh)
> Kaj pa kletzmer, tradicionalna judovska glasba? Ta ima posebno mesto. Nedavno ste igrali v Pilonovi galeriji ob razstavi Judovstvo na Slovenskem, ki pa je precej pozabljen del zgodovine. Kaj ste odkrili v tej glasbi?
Aleksander: “Kletzmer sem igral že v zgodnjih devetdesetih v zasedbi, ki jo je vodil klarinetist - Jud. On je vedno pravil, da je kletzmer umrl v obdobju druge svetovne vojne s šoah in da se od takrat ni več razvijal. Jaz mislim, da to ne drži. Ker dokler ga kdo igra, ostaja živ in bo vedno nov. Sam ga nisem spoznaval le na odrih, ampak tudi med obredi, kot sta bar mitzva ali židovska poroka. Igrali smo od Bostona do Berlina. Kako oni doživljajo praznike in žurke, je za nas nepojmljivo.”
> Kako to mislite?
Aleksander: “Na višku! Oni plešejo, ti igraš, a ne moreš si dovoliti, da bi sklenil skladbo, da bi končal s parapa, pa, pa. Moraš iz enega komada prehajati v drugega, kar gre lahko naprej ure in ure. Te pa zavohajo, da ne moreš več in eden ti odpre usta, drugi ti naliva, ti pa še vedno igraš. Mi, ki nismo bili tega vajeni, smo se celo izmenjevali. Bilo nas je pet ali šest, in medtem ko so drugi igrali, je eden vedno počival. To je bila neverjetna energija. Mi je nismo vajeni, vsaj ne v našem zamejskem svetu.”
Piero: “Razen ko smo igrali na bosanski poroki. (smeh) Lahko bi rekli, da je koncept zabave enak. Zelo sem ponosen, da so me pred dvema letoma povabili, da bi igral na judovski poroki v Gorici. Takrat se je poročil tržaški Jud z gospo iz Tel Aviva, po poroki pa sta odšla v Izrael. Bila je prva poroka, ki so jo priredili v stari goriški sinagogi po holokavstu. Na to sem res zelo ponosen. A igral sem samo med obredom, ker sta takoj zatem odpotovala v Izrael in je šlo pri poroki predvsem za spoštovanje tradicije.”
> Ta vaša luža, kjer se toliko zvrsti meša med seboj, pa je lahko tudi s podjetniškega vidika uspešna kombinacija, saj se lahko vklopite v marsikatero okolje. Zlahka si predstavljam, da vas kličejo marsikam. Prej ste omenili Avstrijo ...
Aleksander: “Ja, a od nas je odvisno, ali si marsikam tudi želimo. Res smo si razširili krog krajev, kjer igramo. Začeli smo v zamejstvu, zdaj pa samo tu ne igramo. Drugod nastopamo precej in res morda še največ v Avstriji. Zdaj se nam odpira precej tudi v Sloveniji. A ko ste prej omenili podjetništvo, moram reči, da je naša glasba vse prej kot to. Gre za potovanje, ki ga želimo opraviti z občinstvom, in ne vem, če bi bilo tako potovanje mogoče z 10.000 ljudmi. Vsi trije sovražimo oder.”
> Mar ni to precej paradoksalno?
Aleksander: “Ne, res. Sovražimo fizično ločitev od občinstva. In kjer niso stoli pribiti na tla, prosimo, da bi bili radi med občinstvom. Ne pa kot nekakšne zvezde nad občinstvom. Nam se je celo že zgodilo, da smo v tržaškem gledališču Miela, kjer je visok oder, postali kar nekako panični, ker nismo občutili občinstva. Poslušalci so bili v temi, mi osvetljeni, tako da smo se spraševali, če so še tam. A očitno so bili oni tudi v nekem svojem filmu, ker je bil aplavz na koncu brezkončen. Mi pa si želimo tudi tiste trenutke, ko občinstvo sodeluje med skladbami. Užitek je prav fizičen. Ni ravno spolnost, ampak užitek na 360 stopinj.”
Piero: “Igranje v nenavadnih razmerah je za nas najlepše. Tak primer je bil nastop na strehi celovške univerze ali v gorah na Koroškem. Mislim, da smo tako dobili stik z Avstrijo, kjer so zelo neformalistični, odprti ljudje.”
> Marsikdo ima o Avstrijcih drugačno predstavo.
Piero: “No, morda gre bolj za Korošce. (smeh) Spoznali smo krog glasbenikov in umetnikov, ki so res inovativni. Taki v Italiji pa tudi v Sloveniji ne uspevajo. Nemška, morda bolj severna mentaliteta, je odprta za novosti ...”
Aleksander: “Bom dal primer. Bili smo na srečanju neodvisnih založb, kjer smo srečali tudi skupino iz Irske, ki nas je vabila med koncem aprila in začetkom maja na irski festival. Malo smo se spogledovali, ker je za nas 1. maj fešta. Oni pa so spraševali: ma kakšen praznik je to, saj je samo 1. maj? Mi smo pa še vedno pri 1. maju, ker v našem svetu ni še nič rešeno. Eni nas obtožujejo zaradi fojb, mi njih zaradi Rižarne, Gonarsa in drugega, tako da je Trst ostal v 10. juniju 1945. Tam smo ostali v glavi. Če pa greš proti severu, vidiš, da so se tega rešili. Pa ne le na severu. Tudi kolegi, ki koncertirajo na Japonskem, mi pravijo, da je tamkajšnja vizija kulture, koncertov povsem drugačna. Denimo koncerti ob katerikoli uri, ne samo ob 20.30, ampak ob desetih, opoldan, ob enih in tako naprej. In vedno so polni. Prisotna sta drugačna skrb in vlaganje v kulturo. Mi tega nismo vajeni. Morda je v Sloveniji bolje, v Italiji ni ...”
Piero: “V Italiji je katastrofa, ker ni več denarja za kulturo. Zato tu ne igramo več. Saj bi želeli, a ni možnosti.”
MAJA PERTIČ GOMBAČ
