Sladka Istra in Okusi na meji so očarali množice
Zaradi napovedanega dežja, ki ga, razen nekaj kapelj, ni in ni hotelo biti, so v Kopru Sladko Istro konec tedna namestili pod velike šotore na Bonifiki. Škoda, saj je prireditev izgubila naravno kuliso beneškega mesta, pa še vroče in zadušljivo je bilo pod ponjavami. V Gorici je Okuse na meji v soboto sicer zmotil dež, a velikanskih množic, ki so zasedle središče mesta ob meji, ni uspel pregnati.
KOPER, GORICA >“Včeraj smo bili v Gorici, danes se gremo posladkati v Koper,” je povedal znanec, ki si je z družino konec tedna vzel čas za velikanski gastronomski prireditvi. Tako Sladka Istra, ki je potekala četrtič, kot Okusi na meji, ki so jih v Gorici prvič priredili leta 2004, ko se je Slovenija vključila v EU, sta v kratkem času zgradili prepoznavnost in postali septembrska obveza gastronomskih vandrovcev s Primorske in tudi bolj oddaljenih krajev v Sloveniji in severni Italiji.
V šotorih namesto pred benečansko kuliso
Sladka Istra je velikanski festival sladic in vsega sladkega za v usta, s katerim so v Kopru oživeli izdelavo istrskih sladic in jih približali široki publiki, z razširitvijo ponudbe pa omogočili tudi predstavitev tovrstnih izdelkov iz drugih krajev Slovenije. Vsako leto so program širili, letos so načrtovali dolgo sladko ulico vse od Taverne do Prešernovega trga, a so organizatorjem iz koprske turistične organizacije načrte prekrižale neugodne vremenske napovedi. Kulisa je umanjkala, sladice pa so bile, kot so si zamislili ponudniki. In tudi publika se ni izneverila, saj se je med nekaj deset stojnicami na trenutke komajda dalo premikati. Mlado in staro je zadovoljnih obrazov poskušalo, kar jim je sedlo v oko. Za vsakogar je bilo nekaj, največja gneča pa je bila v šotoru z domačimi ponudniki.
“Štiri dni sem tolkel orehe,” se je pohvalil Simon Pribac iz družinske restavracije Idila v Podpadni. V soboto je na njihovi stojnici šlo v promet kar 400 kosov vrešjevćev, krhkega peciva z orehi, ki je bilo proglašeno za najbolj izvirno sladico Sladke Istre. Ponujali so še zavitek z orehi in skuto, pa rženi in pšenični kruh z orehi in orehovo torto.
“Našo zmagovalno torto in njen okus predstavljamo na tri načine: kot torto, kot mignončke in kot sladoled,” sta na stojnici koprske slaščičarne Klasika povedala Teja in Toni Zonta. Njihova torta Roža Marina z okusom po rožmarinu je bila prejšnji teden razglašena za naj torto festivala, gostom pa jo je, tako kot druge istrske sladice, v posebnih vodenih degustacijah predstavljal Alberto Pucer. “Morda je letos manj istrskih sladic, a so tiste, ki so, tradicionalne in izvirne,” je ocenil.
Figov hlebček in baklave
“Nekateri naš figov hlebček že poznajo in ga cenijo, številni ga šele spoznavajo,” je na posebni, domala docela figovi stojnici dejala Mira Maršič iz Popeter. “Doma imamo 180 fig. Poleti smo jih tudi zalivali, da smo rešili letino,” je dodala.
Ko sta kuharja Tomaž Bevčič in Janko Franetič iz portoroškega Rizi Bizija pripravljala kompleksno sladico pred publiko, so bili upokojenke iz dnevnega centra koprske Zveze društev upokojencev in njihov kolega, ki je skrbel za cvrtje fritol, zadovoljni z zanimanjem za njihove sladice. “Lani smo bili prvič, letos smo se spet odločili za sodelovanje. Kot kaže, bomo tudi nekaj zaslužili, za nakup kakšne nujne stvari ali pa za prispevek za društveni izlet,” je povedala vodja centra Helena Videtič.
V sosednjem šotoru, kjer so se predstavljali tudi izdelovalci čokolad in pralin, so na stojnici ženskega združenja Bedem iz Kopra gospe ponujale tipične bosanske sladice. “Vse smo pripravile same doma. Najbolj gre baklava, zanimanje pa je tudi za druge sladice iz naše domovine,” je v imenu kolegic dejala Esma Veladžić.
Kar nekaj ponudnikov iz Prekmurja je imelo na pultih tradicionalno prekmursko gibanico, ob njej pa še druge prekmurske sladice, z Bleda so prišli s tamkajšnjimi kremnimi rezinami, nekaj stojnic se je šibilo pod medenjaki, okušati je bilo mogoče potice, krhke kekse in še in še.
Sladkanje pod šotori na Bonifiki sta dopolnila sobotni večer stand-up komedije in slikarski ex-tempore, vsak dan dvakrat so nastopili člani KD Osp in folklorne skupine Mandrač iz Kopra s prigodo o kolačiracah, o tortah in istrskih sladicah sta predavala Janez Bogataj in Alberto Pucer, v kotičku z muškati so priredili vodeno degustacije, veliki finale Sladke Istre pa je bil v Taverni, kjer so sinoči razrezali velikansko čokoladno torto, ki so jo s čokolado iz Gorenjke spekli mojstri iz portoroških hotelov LifeClass.
Travnik je postal Vas prijateljstva
V Gorici se je začelo že prej, v četrtek zvečer, ko so na Travniku ob prisotnosti županov številnih obmejnih občin odprli festival Gusti di Frontiera, Okusi na meji. Travnik je za štiri dni postal Vas prijateljstva, v njej pa so se s svojo ponudbo predstavljale Gorica s sosednjimi občinami in obmejne občine iz Slovenije od Kanala ob Soči do Mirna-Kostanjevice. Na vseh “občinskih” stojnicah so seznanjali s turistično ponudbo in ponujali tipične pridelke, denimo goriško vrtnico (siljeni radič) v olju, sire, vino, žganjice in nekatere tradicionalne jedi. Predstavili so tudi nedavno lansirano novo blagovno znamko Kupujmo Goriško, s katero predstavljajo pridelke Goriške.
Gorica je bila vse dni povsem polna
Gorica je minule štiri dni utripala v visokem ritmu. Ožje središče mesta je bilo zaprto za promet, v njem pa je kar 250 ponudnikov iz kar 20 držav predstavljalo pridelke, hrano, tipične izdelke in pijačo svojih krajev. Nekaj je bilo konfekcije in klasične sejemske krame, večinoma pa je bila ponudba izvirna in domiselno predstavljena.
Za slovensko ponudbo v nekoč glavni goriški nakupovalni ulici Reštel in sosednji Nunski ulici je bilo veliko zanimanje, okusi pa raznoliki. Peter Patajac iz Ruja v Dolu pri Vogljah na Krasu je rezal velikanski, tri leta staran pršut. “Lahko bi bil kraški, a je iz Brkinov,” je povedal o zrelem, sladkastem pršutu, ki se je topil v ustih. Ponujali so tudi njoke z ragujem iz mesa kopunov, ki jih vzgaja Petrova mama Majda, zajcev in prepelic. Aleš Šibav iz restavracije Grad Kromberk je na Reštelu pripravljal krompir v kozici, ponujal ga je z divjačinskim golažem, največja atrakcija stojnice pa sta bila z Ljubo Bagar, saj sta bila odeta v srednjeveška oblačila. Sandi Tripar z Belvedurja v Istri je na fuže ribal tartufe, tudi prve bele, Marko Kratochwill iz Ljubljane je točil svoja butična piva, mojstri iz Dragatuša v Beli Krajini pa so na ražnju vrteli odojke in jagenjčke.
Ključ prireditve je multikulturnost
V nekdanji železnini Krainer, kjer je bila na lanskih Okusih na meji Vinoteka Slovenija, so letos ponujali furlanske sire in mesnine s tamkajšnjimi in slovenskimi vini. Vse skupaj je okušal tudi Enrico Gherghetta, predsednik goriške pokrajine, ki na vprašanje, kaj je najpomembnejše sporočilo in namen Okusov na meji, na kratko odvrne: “Multikulturnost!” Zelo zadovoljen je pojasnjeval, da je tovrstno odpiranje Gorice in prostora ob meji nadvse pomembno in da Gorico v dnevih Okusov združeni predstavniki različnih narodov, različni jeziki in okusi delajo za svojevrstno “zvezdo vzhoda”.
Slovenska četrt v Gorici je mejila na severno jadransko s ponudbo ribjih jedi, na drugo stran je bila furlanska z vsem, kar premore sosednja pokrajina, Ulica Morelli je bila prežeta z balkanskimi ritmi in vonji z žara, nekoliko naprej so pekli poljske klobasice, Koni Friedl iz Beljaka je s sodelavci ponujala vrsto različnih zavitkov in prave bavarske preste. Na Trgu Battisti je bila Avstrija v malem z različnimi klobasami in dunajskimi zrezki, na eno stran je bila italijanska ponudba s številnimi mesninami in drugimi delikatesami, na drugo francoska s siri in vinom.
Ko se je začelo temniti, je nad Gorico kot tančica zaplapolala mešanica različnih glasbenih slogov z vseh koncev mesta, ki se je z vonjavami in številnimi govoricami zlila v očarljiv preplet, s katerim mesto na meji kaže sodoben evropski obraz. SAŠO DRAVINEC
