Slediti Kitajski ali propasti

Podatki o rasti nezaposlenosti v Sloveniji so strašljivi, a po svoje razumljivi. Podobno se dogaja v drugih evropskih državah. “Ob isti tehnologiji in z višjo ceno dela je zahod obsojen na trajno nezaposlenost,” je že leta 1993 ugotovil znani italijanski ekonomist Giovanni Sartori. “V globalizirani ekonomiji se delo in industrija selita k revnim, bogatim ostaja nezaposlenost”. Ta premik zdaj doživljamo na lastni koži. Čeprav naj bi bila Kitajska komunistična država, izvaja najbolj kruto kapitalistično izkoriščanje. Čeprav nima demokracije in je kršenje osnovnih človekovih pravic pri njih vsakdanja praksa, postaja de facto model, po katerem se zgleduje ves svet. Zahodne demokracije ukinjajo že pridobljene delavske pravice, da bi povečale konkurenčnost gospodarstva. Smer, ki jo začrtujejo sedanje reforme, je jasna: slediti kitajskemu modelu. Tudi Evropejci moramo postati nekoliko Kitajci - več bi morali delati za bistveno manj denarja in brez vsakršnih sindikalnih pravic. Vprašanje časa je, kdaj bo premikom na področju ekonomije sledila tudi politika. Ponekod že ugotavljajo, da je demokracija predraga in premalo učinkovita. Zmanjševanje vloge parlamenta in povečevanje pristojnosti vlad je pot k avtoritarni demokraciji. Z eno nogo smo že v njej, saj državljani na volitvah nimajo več konkretne, resnične izbire. Pahor ali Janša, bistvenih razlik vendarle ni, vsaj na ključnih področjih ekonomske in socialne politike ne. Italija je lahko za zgled. Silvio Berlusconi bi jo rad spremenil v predsedniško republiko in odločanje zgostil v svojih rokah. Fiatov pooblaščeni upravitelj in čudežni dečko Sergio Marchionne izsiljuje delavce in sindikat: ali se boste odpovedali sindikalnim pravicam in pristali na nižje plače in daljši delovni čas ter s tem obdržali delo, ali pa bom proizvodnjo preselili drugam, v Argentino ali Srbijo, denimo. V teh svojih zahtevah se Marchionne v ničemer ne razlikuje od menedžerjev v drugih državah industrijsko razvitega zahoda. Politiki tem zahtevam sledijo, rešujejo državne blagajne, klestijo odhodke in znižujejo pokojnine, podaljšujejo delovno dobo, zmanjšujejo pravice v zdravstvu in sociali, sprejemajo delovno zakonodajo, ki na široko odpira vrata deregulaciji. Kaj jim preostane? Slediti modelu Kitajske ali propasti.

Tudi vlaganje v visoko tehnologijo in znanost ni rešitev, saj se tudi znanje seli na vzhod. Univerze in znanstveniki so pri nas predragi. V primerjavi s Kitajsko je vse predrago. Bi bilo potrebno kolo časa zavrteti nazaj, v 19. stoletje? Če bi se dalo, bi to že marsikdo storil. A se ne da. Stvari so take, kot so. Marchionne je realnost globaliziranega sveta. Sindikatom in politiki preostajajo samo kriki obupa, češ da Fiat brez Torina in tovarne Mirafiori ni več pravi Fiat. A koga danes briga, kje izdelujejo avtomobile, pomembno je, da so dobri. In poceni. Se spomnite znamenitega Maovega izreka, da ni važno, kakšne barve je mačka, pomembno je, da lovi miši. Danes je to postalo geslo globaliziranega kapitalizma.

Nek menedžer je nedavno izjavil, da ne smemo več razmišljati o pravičnosti, ampak o učinkovitosti. Točno to. Mačka, ki lovi miši. Vseeno je, ali je črna ali rdeča. Marchionne je menedžer, ki rešuje svoje podjetje. Zanj je pomembno zgolj to, da bodo stroški proizvodnje čim nižji, dobiček čim višji. Železni zakon kapitalizma, ki se ni spremenil že od 19. stoletja. Sindikati so, paradoksalno, nenadoma postali “reakcionarni”, saj branijo stare pravice, borijo se za “staro pravdo”, branijo, kar je v teh razmerah neubranljivo. Pravica do dela je samo prazno geslo, saj se v globaliziranem kapitalističnem svetu delo seli tja, kjer je cenejše. Razvoj pa ne pomeni nujno tudi zaposlovanja, zlasti v Evropi ne, kjer cene dela v nobenem primeru ne bo mogoče spraviti na sedanjo kitajsko raven, saj bi to povzročilo socialni prevrat, vojno. Nezaposlenost je tako postala strukturna, nič več ciklična.

Kaj torej storiti, da bi rešili zahodne demokracije pred avtoritarnim prevratom? Giovanni Sartori svetuje oblikovanje sorazmerno homogenih, vendar dovolj obsežnih tržišč, znotraj katerih bi bila življenjska raven ljudi dokaj izenačena. Eno tržišče bi tako lahko zajelo Evropo in Severno Ameriko, drugo Azijo (Kitajsko, Indijo), tretje Afriko, četrto Latinsko Ameriko. Divji globalizaciji bi tako pristrigli peruti. Obenem pa dolgoročno poskušati doseči izenačenje življenjske ravni prebivalcev vsega sveta. Torej počakati, da Kitajci dosežejo standard Evropejcev in Američanov? Šele tedaj bi lahko bila globalizacija dobrodejna in za vse koristna. Ampak, je to sploh možno brez svetovne proletarske revolucije, o kateri je sanjal Trocki? In, nenazadnje, zakaj se ne bi smela os svetovnega razvoja premakniti na daljni vzhod, na Kitajsko in v Indijo? Če bodo obveljali sedanji razvojni trendi, bosta Evropa in Severna Amerika postali pretežno turistični destinaciji za bogate Kitajce in Indijce, najbolj perspektivna poklica pri nas pa hotelski receptor in natakar.

ROBERT ŠKRLJ