Slikar Aleksander Peca ima za seboj plodno razstavno obdobje
Novogoriški slikar Aleksander Peca ima za seboj plodno polovico leta. Ker veliko dela, kup slik v njegovem ateljeju postaja vedno višji, in kot pravi, ima izjemno srečo, da obenem tudi veliko razstavlja.
KOPER, GORICA> V zadnjih dveh mesecih je njegova razstavna pot videti takole: do pred nekaj tedni se je predstavljal v solkanski galeriji Dimenzija napredka, do konca junija je bilo njegove slike moč videti v koprski Pretorski palači, nekatere pa so tudi del skupinske razstave Jaz, mi, oni - multikulturni dialog, ki so jo sprva postavili v Piacenzi, od koder je pripotovala v goriški Kulturni dom. Tam je na ogled še danes.
Aleksander Peca (1972), diplomant beneške Akademije lepih umetnosti pred gledalca stopa s figuro. Njegovemu slikarstvu bi lahko rekli, da je preplet svetov: tehnično in vsebinsko se namreč naslanja na velikane nizozemskega realizma iz 17. stoletja. Kot njegov, tako pravi sam, nedosegljiv ideal Jan Vermeer, v hiper realistični maniri slika to, kar srečuje v svojem vsakdanjiku. Na platnih novogoriškega slikarja tako vznika tu in zdaj - v vizualno izjemno močnem impulzu združi zahod in vzhod. V gledalca suvereno, kot bi stali pred fotografskim objektivom zrejo gejše, fatalne ženske v lateksu, astronavti, pred njegovimi očmi se vrstijo prizori iz hollywoodskih block-busterjev, japonske pismenke, celopostavni portreti likov iz japonskih manga stripov v slogu francoskih baročnih mojstrov zrejo ...
Slikarstvo Aleksandra Pece tako na prvi pogled deluje kot nekakšen portret globaliziranega sveta, kjer vse kipi, se boči od podobe, diktata njene produkcije in potrošnje.
Gledalcu se zazdi, kot bi slikar iskal nekakšno ravnovesje med zahodom in vzhodom, kot da bi črpal iz silovitega trka med sodobnostjo in tradicijo, ki smo mu priča tako rekoč na vsakem koraku. Njegovo zanimanje za Japonsko izvira iz otroških let, ko je konec 70. let kot njegovi vrstniki navdušeno gledal japonske risanke. Dežele vzhajajočega sonca sicer doslej še ni obiskal - svojo fascinacijo spoznava prek knjig, filmov in stripov.
Likovni kritik Dejan Mehmedovič, ki ga je z likovnim društvom Insula gostil v koprski Pretorski palači, meni, da specifiko slikarstva Aleksandra Pece lahko najdemo v maski. “Vse njegove figure so pod neko krinko - ključ pa se skriva v tem, da je pod vsemi temi maskami pravzaprav avtor sam.”
Peca pa pravi, da ga kot slikarja fabulativnost, pripovednost slike pravzaprav ne zanima. “Zame je ključen vizualni vtis, ki mi ga da slika, samo zgodbo puščam v drugem planu, ta me ne zanima preveč. Bistvena pa se mi zdi zgodba, ki si jo na podlagi videnega, vizualnega, ustvari gledalec sam.
MAKSIMILJANA IPAVEC
