Slikar Božidar Ted Kramolc razstavlja v Sloveniji
Božidar Ted Kramolc (1922) je tako opredelil svojo identiteto slovenskega emigranta: “Moje begunstvo se je končalo, ko sem 10. julija 1948 stopil z oceanske ladje Sobiesky Halifax N.S. na kanadska tla. Moje emigranstvo pa, ko sem leta 1953, torej po petih letih, postal kanadski državljan.” In čeprav je več kot šest desetletij od doma, so mu med pogovorom misli ves čas bežale domov, v otroštvo in v prve ljubezenske izkušnje.
Kljub skoraj devetdesetim letom je v kar dobri formi, z mislimi se hudomušno poigrava in brska po spominu, kjer je vse lepo pospravljeno. Najbolj presenetljivo pa je, da slovensko govori tako rekoč perfektno. Ko ga vprašam, kako to, pravi: “Genij!” Tako odgovarja Kramolc, ne nujno na vprašanje; včasih pove, kar se je namenil povedati ali kar mu je pač tisti hip šinilo v glavo.
O Tedu Kramolcu, ki je ob koncu vojne maja 1945 skupaj z bratom Nikolajem zapustil domovino ter se umaknil na Koroško, od koder je po treh letih šel iskat nove življenjske priložnosti v kanadski Toronto, do leta 1991 v širši slovenski javnost nismo vedeli prav veliko. Pravzaprav nam ga je odkrila dr. Irene Mislej, danes direktorica Pilonove galerije, tedaj pa raziskovalka umetnosti slovenskih izseljencev pri prof. dr. Nacetu Šumiju. Danes vemo, da je brat Nikolaj kot prvi “foreigner” promoviral na medicinski fakulteti v Torontu, Božidar pa je diplomiral na Ontario College of Art; delal je kot oblikovalec notranje opreme v arhitekturnem biroju ter, “da bi si ohranil duševno zdravje in našel smisel v severnoameriškem velemestnem življenju”, ves čas slikal, razstavljal, pisal in objavljal. Napisal je romane Potica za navadni dan (1997), Tango v svilenih coklah (2002), Sol v grlu (2008).
Kramolc je do nedavna v Sloveniji razstavljal na treh prizoriščih: v Umetnostni galeriji v Slovenj Gradcu slike, v Pilonovi galeriji risbe, v galeriji Ars v Gorici pa risbe in skice, ki so nastale v koncentracijskem taborišču v Gonarsu, kamor so ga dvakrat internirali.
> Kako ste se kot dvajsetletni fant, ki je študiral Plečnikovo arhitekturo,znašli v koncentracijskem taborišču v Gonarsu?
“Enostavno. V Tivoliju sem skiciral, ko sem začutil, da se me je nekdo dotaknil na tilniku. Pogledal sem, in za mano je stal karabinjer z naperjeno puško. Nekdo je pač pokazal name. Aretirali so me in me odpeljali v kasarno.”
> Nekdo je pokazal na vas?
“Prišli so s tovornjakom, na katerem je bilo dvojno steklo, tako da je bilo videti ven, noter pa ne. V njem je sedel neki špijon, in ta je potrkal na okno, ko me je videl. Mislil sem si, kaj hudiča pa delajo! In se je zgodilo, trenutek prej sem bil še študent, ki riše, naslednji pa že 'assassin'! Spomnim se namreč, da smo se na poti v taborišče nekje v Furlaniji ustavili, ženske pa, ki so tam prale perilo, so nas zmerjale z 'assassini'. Prosil sem eno od njih za malo vode, pa mi je v obraz zlila milnico. V Gonarsu so me vrgli v 'elitno' celico talcev. To pomeni, da če so ustrelili enega Italijana, so potem deset slovenskih talcev. Mene na srečo niso, smo pa stradali.”
KLAVDIJA FIGELJ
Nadaljevanje pogovora preberite v prilogi 7. val petkove tiskane izdaje Primorskih novic.
