Slikar ne rešuje sveta. Izpoveduje sebe.
Slike velikih formatov, ki bodo v Monfortu na ogled do 12. junija, v mnogočem spominjajo na svojo avtorico. Čeprav so zazibane v tihotnost in obdane z avro odmaknjenosti, gledalca osupnejo z odločno in jasno artikulirano govorico.
Emira Turnadžić je po nekaj letih bivanja v Sloveniji, ne da bi kdo vedel, da se uči tukajšnjega jezika, spregovorila v domala brezhibni slovenščini. Z razstavo, ki so jo pripravili v Obalnih galerijah, h gledalcem stopa po skoraj treh desetletjih ustvarjalnega in razstavnega molka.
Emira Turnadžić (1955, Zagreb) je leta 1979 diplomirala na Akademiji likovnih umetnosti v Sarajevu pri prof. Ismarju Mujezinoviću. Po koncu študija je dve leti ustvarjala v slikarski Majstorski radionici Ljuba Ivančića in Nikole Reisera in poučevala risanje na sarajevski akademiji. Leta 1981 je dobila nagrado na 11. Bienalu mladih na Reki, leto dni kasneje pa nagrado za slikarstvo na razstavi v Collegium Artisticum v Sarajevu. Živi in dela v Ljubljani.
> Kako se je zgodilo, da ste slikarsko spet spregovorili?
“Nekaj časa sem bila prepričana, da nikoli več ne bom slikala. A če si leta in leta tiho, se vtisi in opažanja v tebi nabirajo, sedajo druga na drugo, se akumulirajo. In tako je prišel dan, ko se je opna razprla. Svojo vrnitev k slikarstvu razumem kot neke vrste klic, kot nujo. Tako sem spet našla svoj poklic.”
> Kako ste se počutili, ko ste začeli svoj umetniški jezik spet prevajati v poteze, barvne nanose, ga dajati na platno?
“Kot da bi se spet rodila. Ko sem bila mlada, sem namreč zelo intenzivno slikala. To ni bil le moj medij, bil je način bivanja. Takrat sem bila izjemno srečna ... (premolk) Potem so se mi zgodile različne stvari, leta so tekla in nekako se je življenje obrnilo tako, da sem začutila, da moram prijeti za čopič in stopiti pred platno. Zdaj spet vem, da je slikarstvo moj smisel.”
> Vaše slike niso klepetave, nasprotno. A to še ne pomeni, da so tiho - gledalca nagovarjajo z zelo jasno mislijo, četudi redkobesedno ...
“V tem smislu sem si s svojimi slikami zelo podobna. Okolica me vidi in dojema kot izjemno tiho, celo molčečo. A to ne pomeni, da ne komuniciram - sama v sebi in s seboj govorim neprestano. Raziskujem, odkrivam, se sprašujem, v sebi razčiščujem stvari ... Ko vem, kaj in kako čutim, začnem o tem govoriti.”
> So tudi te slike nastale kot zapis notranjega monologa? Kustosinja razstave Nives Marvin jih opisuje kot izjemno intimne.
“Morda tako razmišljam, ker sodim še v staro šolo slikarjev, a brez intimnosti ni ustvarjanja. Človek skozi medij izraža sebe. Ne rešuje ne sveta ne drugih - izpoveduje tisto, kar je v njem.”
> Kako pa ste se počutili, ko ste po tako dolgem času svoja dela postavili na ogled še drugim očem?
“Vesela sem. Otvoritve lastnih razstav so zame sicer precejšen psihični in fizični napor. Nekaj dni sem se mirila in si dopovedovala, da bo vse v redu. In res - zdaj, ko je to za mano, vidim, da je vse tako, kot mora biti.”
> Kaj trenutno nastaja v vašem ateljeju?
“Slike. Precej slikam. To je spet postal moj način življenja. Brez tega ne morem - tako se počutim uresničena in cela.”
> Bežen pogled na razstavljena dela v gledalcu vzbudi asociacijo na kolorit Zorana Mušiča. Tudi sami vidite tako?
“Se. Primerjava se mi zdi mogoča, tako kot pravite, zaradi zemeljskih barv. In Mušiča poznamo po teh osnovnih tonih bele, črne, rjave. Tudi materiali, ki jih uporabljam, so naravni. Ta hip mi 'ozek' barvni spekter ustreza.”
> Ena od značilnosti in odlik vašega slikarstva, kot ga vidi Nives Marvin, je izjemno močna, natančna risba. Imate kakšne “svoje” avtorje? Takšne, ki jih že leta občudujete in čutite blizu?
“Veliko jih je. Občudujem tradicionalno slikarstvo. Ljuba mi je nemška renesansa - predvsem zaradi trde, ostre in natančne risbe. Prav tako mi je blizu nemški ekspresionizem, pa slikarstvo hrvaških slikarjev Hegedušića in Ivančića. Precej sem študirala dela britanskega slikarja Luciana Freuda, na Irskem rojenega Francisa Bacona ... Vedno znova si rada ogledam dela učencev Antona Ažbeta. Od slovenskih slikarjev pa izjemno občudujem Marija Preglja ... To so moje zvezde.”
MAKSIMILJANA IPAVEC
