“Slovenci in Hrvati smo usodno vezani eni na druge”

Knjiga govori o stoletni prisotnosti Slovencev na Reki ter o njihovem pomembnem deležu pri razvoju mesta ob Kvarnerskem zalivu.

Dr. Irvin Lukežić, profesor na filozofski fakulteti reške univerze, je svoje znanstveno delo o naših rojakih napisal leta 2007, ko je bila knjiga predstavljena na zelo odmevni prireditvi v Slovenskem domu, sedežu društva naših rojakov Bazovica na Reki. Po nekaj letih prizadevanj je knjiga, ki je tudi v Sloveniji vzbudila pomembno pozornost, dočakala slovenski prevod. Zanj je poskrbela na Reki živeča novinarka in rojakinja Marjana Mirković. Delo sta ob finančni podpori Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu ter mesta Reke in Primorsko-goranske županije izdala Sveta slovenske narodne manjšine Reke in županije.

Dr. Lukežić je zelo ploden pisec, saj sega njegovo znanstveno raziskovalno delo na različna družboslovna in literarnozgodovinska področja. Kot se radi pošalijo njegovi znanci, hitreje piše, kot uspe bralcem prebrati njegova dela. Njegovo znanstveno delo je seveda usmerjeno v raziskovanje kroatistike, zato se samo po sebi postavlja vprašanje, od kod njegovo zanimanje za prisotnost Slovencev na Reki.

“Poleg radovednosti, ki me je pritegnila k raziskovanju te tematike, moram izpostaviti nepozabnega Frana Kurelca, slavnega reškega profesorja, Hrvata po rodu iz Bruvna na Krbavi, ki je gojil do Slovencev posebno spoštovanje. Pri tem je karal svoje hrvaške sodobnike, da jih premalo poznajo in upoštevajo. Ko je moral Kurelac zaradi nepomirljivega domoljubja zapustiti hrvaško gimnazijo, je prišel na njegovo mesto Slovenec Janez Trdina iz Mengša. Avstrijske oblasti so ga poslale na Reko kot 'Bachovega huzarja', vendar pa je Trdina, namesto da bi postal germanizator, hrabro nadaljeval Kurelčevo poslanstvo kot učitelj in vzgojitelj hrvaškega in slovenskega naraščaja.

Trdina je občudoval Kurelca zaradi njegovega nezlomljivega značaja in moralne drže. Najbolj pa zaradi iskrenega domoljubja in gorečnosti pri dvigovanju narodne zavesti. Podobno kot Kurelac je doživel žalostno usodo. Tako kot antičnega Sokrata so ga obtožili, da kvari mladino, ga izključili iz gimnazije in upokojili pri komaj sedemintridesetih letih. Kurelac in Trdina sta svetla primera častnih idealistov in borbenih narodnih buditeljev v najtežjem obdobju hrvaško-slovenskega sodelovanja. Onadva sta bleščeča predhodnika in svetilnika v temi. Vzora, ki ju ne smemo pozabiti. Ravno srečanje z obema rodoljuboma je pritegnilo mojo pozornost, da sem začel raziskovati delež Slovencev na Reki.”

> Ste pred tem kaj vedeli o stoletni prisotnosti slovenskih rojakov na Reki?

“Ko sem raziskoval velik pomen Kurelca in Trdine, mi je bilo žal, da o teh odnosih nisem vedel ravno veliko, zato sem moral brskati in odkrivati arhivsko gradivo. Tako se je začelo moje raziskovalno delo, saj so me vse bolj zanimale usode ljudi in posameznih slovenskih družin, živečih na Reki, v mestu, kjer sem bil rojen in kjer živim. Monografija o Slovencih na Reki je pravzaprav nastala zaradi moje radovednosti, ki me je motivirala pri raziskovalnem delu, ki časovno sega od konca 17. do 20. stoletja.”

> Ali menite, da sta profesorja Kurelac in Trdina lahko vzornika tudi za naš čas in medsebojne odnose?

“Prepričan sem, da se iz njunega primera lahko učimo in marsikaj naučimo tudi danes, ko so se časi zelo spremenili. Kljub temu pa Hrvati in Slovenci še naprej ostajamo to, kar smo bili od nekdaj, najbližji sosedi. Usodno smo vezani eni na druge, odprti in iskreni eden do drugega, ne pa razdeljeni zaradi medsebojnih prepirov in obtožb. Res je, da Kurelac in Trdina pripadata 19. stoletju, vendar sta s svojim delom dokazala tudi nam, ki živimo v drugih okoliščinah, kako se da med seboj sodelovati. Pokazala sta nam, kako je treba to udejanjiti, čeprav sta pripadala vsak svojemu narodu in kulturnemu krogu. Njun skupni ideal sta bila narodno prosvetljevanje in skrb za narodov razvoj.”

> Druga polovica 19. stoletja, ki sta ga v medsebojnih odnosih na Reki zaznamovala Trdina in Kurelac, je torej prelomnica v slovensko-hrvaškemu sodelovanju. V čem se kažejo ti prelomni dogodki?

“Prelomnica je v tem, da so ljudje, predvsem hrvaški in slovenski izobraženci, spoznali in zaznali trenutek, ko je bila potrebna konkretna akcija. Na Reki je bila to Narodna čitalnica, ki je postala zbirališče ne le Hrvatov in Slovencev, pač pa tudi Čehov in ostalih Slovanov. Pomembno je bilo spoznanje, da se morajo med seboj povezati, ker so imeli skupnega nasprotnika, Dunaj in Avstrijo. Ta homogenizacija je bila imperativ za povezovanje slovanskega elementa na najrazličnejših področjih narodnega prebujanja in prosvetno-kulturnega razvoja. V sosednji Istri se v tem času dogaja podoben proces z nastajanjem ciril-metodovskih šol in z nastankom učiteljišča v Kopru, katerega hrvaški del se je preselil v mesto Kastav nad Reko.”

> Mesto Reka pa je v tem času kazalo drugačno podobo, mar ne?

“Da, to drži. Na zunaj je bila Reka mesto italijanske kulture, politično je pripadala madžarski polovici avstro-ogrske države, etnično pa je bila njena podoba zelo pisana. Nekaj podobnega kot v Trstu. V takšnih okoliščinah je nujno moralo priti do medsebojnega hrvaško-slovenskega sodelovanja. Do prve svetovne vojne je bil razvoj medsebojnega sodelovanja logičen, saj je bil skupni cilj narodna osvoboditev. Torej, plemenita težnja. Ravno zaradi tega se je lahko Josip Gorup, plemeniti Slavinjski, po rodu iz Slavine pri Postojni, ki je zaradi svojega velikega bogastva in podjetnosti dobil v moji knjigi naziv reški Rotschild, lahko počutil na Reki kot svoj med svojimi. In ne le on, ampak tudi ostali njegovi sonarodnjaki so se počutili kot dobrodošli v tem okolju. Slovenci so bili vedno sprejeti na Reki ne kot tujci, ampak kot bratje in prijatelji. Moja knjiga je zato posvečena njim. V njej sem obenem poskušal opozoriti na novo razlago in vrednotenje skupnega kulturnega povezovanja Hrvatov in Slovencev na Reki in tudi širše.”

> Sta razpad Avstro-Ogrske in po letu 1924 definitivna priključitev Reke k Italiji bistveno spremenila stvari v mestu?

“Razpad habsburškega cesarstva, kot tudi razpad še nekaterih drugih velikih imperijev, je pomenil velik preobrat v Evropi in svetu. Politika fašizma ni bila naklonjena manjšinam, zato se je njihov položaj poslabšal, saj enostavno ni bilo mogoče nadaljevati narodnega preporoda. Reka doživi popolno italijanizacijo, kar je postavilo pod vprašaj narodni obstanek Hrvatov in Slovencev. V tem času ni bilo nacionalne ozaveščenosti med prebivalci hrvaškega, pa tudi drugih narodov ne. Nastala je velika nevarnost izgube narodne identitete, kar pa je preprečil narodnoosvobodilni odpor v drugi svetovni vojni. Množičen odhod italijanskega in poitalijančenega življa z Reke ter mnogih pripadnikov drugih srednjeevropskih narodov je povsem spremenil stanje v mestu. To praznino so zapolnili priseljeni ljudje iz vseh koncev nove Jugoslavije. Med njimi je bilo tudi veliko Slovencev.”

> Slovenskemu bralcu vaše knjige bo vsekakor zanimivo izvedeti, od kod ime Fluminensia, če je drugi del naslova Slovenica nekako razumljiv?

“Beseda Fluminensia je skovana pred približno 150 leti in izhaja iz imena knjige že omenjenega Frana Kurelca, ki je s to skovanko, prevzeto iz latinščine, označil stvari, nastale na Reki. Kurelac je pri tem mislil na hrvaške stvari nastale na Reki. V našem času je ugledna hrvaška bibliotekarka Tatjana Blažeković Kurelcu v čast poimenovala bibliografijo hrvaških tiskov, nastalih na Reki, Fluminensia Croatica. Ko sem jaz pisal Fluminensio Slovenico, sem imel pred očmi stvari, ki se nanašajo na Slovence, živeče na Reki. Obenem pa tudi na hrvaško-slovenske odnose v širšem smislu tega pojma.

Knjigo sem pisal v dobri veri in želji, da kot avtor prispevam k razširitvi znanja in kulturnih horizontov. Čas bo pokazal, če sem pri tem uspel, saj slovenski pregovor pravi, da se dobro delo samo hvali. Ne bi se rad hvalil, vendar pa upam, da bo ta knjiga prispevala k nečemu dobremu in koristnemu. V njej nisem našel odgovorov na vsa vprašanja, sem jih pa vsaj zastavil. Zato si iskreno želim in upam, da bo moje delo izzvalo bodoče raziskovalce, da se bodo lotili problemov, nakazanih v knjigi Fluminensia Slovenica.”

> Bi želeli na koncu ob pričakovanju, da bo knjiga Fluminensia Slovenica prišla med številne slovenske bralce, povedati še kaj?

“Predvsem bi želel izraziti veliko zahvalo prevajalki knjige Marjani Mirković, saj brez njene podpore in predanosti ne bi bilo mogoče izdati ne hrvaške ne slovenske verzije knjige. Posebej je pomemben njen delež pri slovenski izdaji. Zahvaliti se želim tudi urednici Vlasti Hrvatin Smetko, izdajateljem obeh knjig in ostalim sodelavcem, brez katerih moje delo ne bi moglo zagledati luči sveta.”

TOMO ŠAJN