Slovenci v Italiji: pasti digitalne TV

Slovenska televizija v Italiji je zaživela leta 1995 s kanalom Rai Tre bis. Novinarji slovenskega uredništva RAI pripravijo dvajsetminutni dnevnik, programski oddelek pa dnevno prispeva nekajminutni kotiček in ob nedeljah daljšo oddajo.

Vendar slovenskega televizijskega programa RAI ne vidijo povsod v zamejstvu. Analogni signal ne seže do nekaterih predelov Trsta, Gorice in Krasa, Beneška Slovenija in Kanalska dolina pa sta povsem odrezani. Za nameček je slovenski program RAI ponekod prekril frekvenco za gledanje TV Koper. Marsikje tudi ni mogoče spremljati programov TV Slovenija, ki jih je izpodrinil program zasebne italijanske postaje. Le ponekod, kot na primer na Opčinah in v Števerjanu, je še danes mogoče gledati več slovenskih programov hkrati. Drugod pa velja šala: “Slovenije ne vidimo, Koper skozi okno.” Zasebne slovenske TV-postaje pa onkraj meje vidijo le redki.

“To se dogaja, ker Italija ne spoštuje ženevske konvencije o frekvencah,” je v torek na večeru v Slovenskega kluba v Trstu povedal generalni direktor RTV Slovenija Marko Filli. “Z digitalizacijo problem ne bo rešen, bo pa boljše. Digitalni signal naj bi segel tja, kamor je doslej segal tudi analogni. Območje signala pa bo morda celo večje.”

Ali to drži, smo vprašali Aljošo Dornija, ki na tržaški univerzi pripravlja doktorat iz telekomunikacij. “Zaradi digitalizacije signal TV Slovenija ne bo segel globoko v Furlanijo. Signal bo celo bolj šibek, ker digitalna tehnologija ne zahteva take jakosti, kot ga je analogna. Menim pa, da bodo na obmejnem pasu slovenski programi vidni.”

A Italija uporablja sistem MPEG 2. To pomeni, da italijanski pretvorniki ne razbirajo signalov iz Slovenije v obliki MPEG 4. “Bojim se, da vsi v zamejstvu niso tako motivirani, da bodo zdaj kupovali še dekoderje MPEG 4, ki stanejo dvakrat več kot MPEG 2”, je za Primorske novice povedal predsednik Slovenske kulturno-gospodarske zveze (SKGZ) Rudi Pavšič.

A možni sta dve rešitvi. Prvo ponuja satelit. Z njegovo pomočjo lahko v Italiji že zdaj spremljajo slovensko televizijo, čeprav si je treba priskrbeti kartico za razkodiranje. “Na avstrijskem Koroškem nakup kartice oglašujejo krovne organizacije in z njihovim sodelovanjem smo jih prodali že 500,” je povedal Filli.

Predstavnik SKGZ Livio Semolič je takoj zagotovil, da bodo tudi slovenske organizacije v Italiji omogočale nakup kartice. Toda v Italiji je manj satelitskih sprejemnikov kot v Avstriji. Od nekdaj namreč na Apeninskem polotoku ni velikega zanimanja za programe v tujih jezikih.

Drugo rešitev, kako bi Slovenci v Italiji lahko gledali slovenske TV-programe, ponuja kanal Rai Tre bis. Tega bodo s preklopom na digitalno oddajanje pošiljali na ekrane v paketu z ostalimi mrežami RAI. Zato bodo televizijo Slovencev v Italiji zdaj videli povsod v Furlaniji-Julijski krajini. Kot je v potrdil Marko Filli, že tečejo pogovori o tem, da bi TV Slovenija in TV Koper ponudili več svojih vsebin slovenskemu RAI (za zdaj si izmenjujejo le večerne informativne oddaje).

A porast števila ur slovenskih oddaj bi lahko razdražil Furlane. Predsednik Videmske pokrajine Pietro Fontanini je že februarja protestiral, da bi moral Rai Tre bis ponujati tudi oddaje v furlanščini, o čemer je že pisal italijanski vladi. Ne gre torej izključiti, da se bo zaradi večje vidljivosti slovenskega programa vnel prepir za televizijske minute med Furlani in Slovenci.

Samo Pahor meni, da so Slovenci v Italiji zaradi televizije že izgubili eno bitko. Ko je italijanski parlament leta 1975 izglasoval zakon 103, Slovenci niso znali takoj unovčiti določil 19. člena. Ta je televizijskemu koncesionarju velel, naj na ozemlju Furlanije-Julijske krajine zagotoviti radijsko in televizijsko oddajanje v slovenskem jeziku. Pahor je takrat še kot član SKGZ predlagal, da bi Slovenci v Italiji demonstrativno odlašali poravnavo televizijske naročnine. A predlog ni prodrl. “Rekli so mi, da bi se s tem Slovenci v Italiji pustili prešteti. To je bil bedast ugovor, saj niso vsi Slovenci v Italiji nujno tudi televizijski naročniki in tudi ni rečeno, da bi vsi slovenski naročniki pristopili k akciji.”

Čeprav pri SKGZ ni dobil podpore, je takrat Samo Pahor vztrajal. Nekajkrat je šel v Rim in tam opozarjal, da ima slovenska skupnost v Italiji pravico do svojih televizijskih frekvenc. Po njegovih besedah so v osemdesetih končno izdelali osnutek za oddajanje v slovenščini 260 ur letno, a na ministrstvu za telekomunikacije je načrt zastal.

Na Južnem Tirolskem pa je povsem druga zgodba. Nemška skupnost je svojo TV dobila že leta 1966, digitalizacija pa jih ni oškodovala. Pred kratkim so tudi obogatili svojo spletno stran, medtem ko slovenske RAI še ni na spletu.

PETER VERČ