Slovenija ima prvega inštruktorja potapljanja s poškodbo hrbtenjače na svetu
Damjan Peklar je prvi invalid s poškodbo hrbtenjače, ki je postal inštruktor potapljanja v svetovni potapljaški zvezi C.M.A.S. Pri dosežku mu je pomagala mednarodna zveza društev IAHD Adriatic, ki že deset let odpira nove poti za potapljanje invalidov vseh kategorij, je na današnji novinarski konferenci povedal predsednik zveze Branko Ravnak.
LJUBLJANA>Damjan Peklar je povedal, da kategorija, ki jo je pridobil, pomeni osebno zadovoljstvo, za vse potapljače s poškodbo hrbtenjače pa potrditev, da so lahko s trdim delom enakovredni vsem ostalim potapljačem.
Pred desetimi leti so invalidom odsvetovali potapljanje
Poudaril je še, da je bilo pred desetimi leti potapljanje invalidov odsvetovano in razumljeno kot zelo nevarno. Način dela in učenja je tako nastajal sproti in po besedah Peklarja so se tako inštruktorji kot invalidni potapljači učili eden od drugega.
C.M.A.S. je najstarejša svetovna potapljaška zveza. Leta 1953 jo je ustanovil Jacques Cousteau in določa standarde v potapljanju. IAHD Adriatic je član C.M.A.S. od leta 2007, kar jim daje uradno pravico šolanja invalidov in neinvalidov. Skupno je v tri različne programe zahtevnosti vključenih več kot 50 ljudi s poškodbo hrbtenjače in več kot 100 ljudi z drugimi vrstami invalidnosti.
Vzpostavili nove standarde, ki podirajo stare predstave
Branko Ravnak je ob tem dodal, da je s tem IAHD vzpostavil standarde potapljanja za vse invalidne kategorije, ki popolnoma podirajo stare predstave, da se lahko ti potapljajo le v toplih morjih in do globine 15 metrov. Prav priznanje C.M.A.S. pa jim daje možnost, da svoje znanje prenašajo naprej in prepričajo tudi stroko, da če lahko zdravi invalidi vozijo in živijo normalno življenje, se lahko tudi potapljajo povsem enakovredno.
Meje si mora vsak postavljati sam
Hermina Damjan iz Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Soča je ob tem poudarila, da v stroki še danes obstaja veliko dilem. Dodatne študije in delo zveze IAHD ter posameznikov pa podira te predstave in dokazuje, kaj vse je mogoče doseči kot paraplegik. Dodala je še, da si mora meje postavljati predvsem vsak sam in ne stroka.
Potapljanje je svoboda
Želja po potapljanju je v Peklarju, kot je povedal, obstajala od vedno. Po prometni nesreči, zaradi katere je leta 1990 postal paraplegik, je misel opustil, dokler na sejmu v Nemčiji ni videl, da ta možnost obstaja. Resno se je s potapljanjem začel ukvarjati leta 2003 pri Plavalnem klubu Slovenske Konjice, ki je tudi eno izmed soustanoviteljic IAHD. Potapljanje ga veseli predvsem zato, ker mu daje možnost veliko bolj svobodnega gibanja, saj v vodi ne potrebuje vozička.
STA