Slovenija ni več socialna država
Predsednik državnega zbora Pavle Gantar je dobil v roke vroč kostanj. Vanje mu ga je potisnila varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik. Vroč kostanj je varuhovo poročilo o uresničevanju človekovih pravic v Sloveniji v letu 2009.
Ugotovitve urada varuhinje človekovih pravic so res vroče, nič kaj spodbudne. Poročilo brez odvečnega olepševanja prikazuje stanje slovenske družbe. Ki je na več ravneh katastrofalno.
V 2. členu slovenske ustave je zapisano, da je “Slovenija pravna in socialna država”, varuhinja pa že na začetku svojega poročila zastavlja vprašanje, “ali je Slovenija (še) socialna država”, nekoliko kasneje pa še vprašanje, “ali je Slovenija (še) pravna država”. Težki vprašanji, na kateri najdemo odgovor, če preberemo nadaljevanje poročila. Zlasti tisti njen “še” veliko pove: da je Slovenija nekdaj bila socialna država in da zdaj najbrž ni več.
Nedostopne dobrine
Dejstva, ki jih niza varuhinja, so neusmiljena. “Ne glede na to, kaj socialna država dejansko pomeni, opozarjam na številne spremembe, ki čedalje več posameznikom otežujejo ali celo onemogočajo dostop do dobrin, ki naj bi jih socialna država zagotavljala vsem,” ugotavlja. “Gre za več področij, med katerimi tokrat izpostavljam zdravstveno in socialno varstvo, zaposlovanje in izobraževanje, stanovanjsko politiko in pravosodje.” In nadaljuje: “Storitve na omenjenih področjih so teže dostopne ljudem, ki nimajo dovolj materialnih sredstev. To potrjujejo tako poročila v medijih kot pobude Varuhu. Na stanovanjskem področju sta to dve vrsti pobud - na nas se obračajo posamezniki in družine, ki jim grozi deložacija, in tisti, ki s svojimi prihodki ne zmorejo plačevati najemnine za stanovanje; pri nekaterih se oboje združi (deložacija zaradi neplačanih stanovanjskih stroškov). Ugotavljamo, da mnogi še vedno ne dojemajo resničnosti in dokončnosti deložacije in upajo, da bodo z zanikanjem oziroma neodzivanjem na uradno pošto tak poseg preprečili. Tako zamujajo še tiste pravne možnosti, ki so jih imeli na voljo.”
Pomanjkljivosti vidi v neustrezni stanovanjski zakonodaji, torej prst uperi proti državnemu zboru kot vrhovnemu zakonodajalcu. “Avtonomija občin ima ravno na področju stanovanjske politike svojo izrazito slabo stran - saj jih zakon ne zavezuje k temu, da bi poskrbele za dovolj neprofitnih stanovanj, niti za bivalne enote za tiste, ki s svojimi prihodki ne morejo plačevati tržnih najemnin. Nujno potrebujemo reformo stanovanjske politike države.”
Pravna država samo za tiste, ki imajo denar
Sledi kritika pravne države. “Čedalje očitneje je, da pravna država bolje deluje za tiste, ki imajo denar in si lahko privoščijo odvetnike,” ugotavlja varuhinja. “Čeprav odvetniška zbornica opozarja, da ni povezave med višino plačila in kakovostjo odvetniških storitev, praksa kaže ravno to. Pobudniki, ki jim je po zapletenem postopku odobrena brezplačna pravna pomoč (BPP), poročajo o tem, da se odvetniki niso dovolj zavzeli za njihov primer, niso imeli časa za pogovor z njimi, niti za proučitev dokazov.”
Realnost torej kaže, da ostaja načelo enakopravnosti zgolj na papirju. “Če vemo, da na odločitev o dodelitvi BPP vpliva tudi presoja o tem, kakšne so možnosti za uspeh v sodnem postopku, je še očitneje, da ljudje brez denarja ne morejo doseči kaj več. Razumljivo je, da se na Varuha obračajo pobudniki, ki so nezadovoljni z odločitvami sodišča, so torej stranka, ki je izgubila. Varuh ne more in ne sme vsebinsko posegati v sodne postopke, a pri prebiranju sodb in proučevanju nekaterih sodnih postopkov tudi mi lahko vidimo nedoslednosti in nenavadne odločitve. V mnogih primerih jih opazijo tudi višji sodniki, ki zadeve potem vračajo v ponovno sojenje, rezultat tega pa je pogosto predvsem v tem, da se zadeva vleče še dalj časa in zahteva še več denarja. To je očitno še posebno takrat, ko je treba vključiti sodne izvedence in za njihovo delo založiti predujem, kar je za veliko posameznikov prevelik finančni zalogaj in tako uspešnost izvedbe dokaza že vnaprej obsojena na propad.”
Tudi možnosti izobraževanja niso enake za vse. “Čedalje bolj aktualno postaja spoznanje, da višina materialnih sredstev družine vpliva na to, kje in kako se bodo otroci izobraževali,” ugotavlja varuhinja. “Začne se že s predšolskim varstvom, nadaljuje z razlikami v učnem uspehu in obšolskih dejavnostih v osnovni šoli, izbiro srednje šole in odločitvijo za študij.” Varuhinja kot posebej sporno ocenjuje, da “ni ustrezno poskrbljeno za vse kategorije otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, pri čemer so spet na slabšem otroci iz revnih družin.”
Dostop do zdravstvenih storitev je podobna zgodba. “Laže je tistim, ki imajo več denarja,” ugotavlja varuhinja. “Tistim na socialnem obrobju so zobozdravniške storitve nedosegljive. Čakalne dobe za storitve iz obveznega zdravstvenega zavarovanja so zelo dolge. Z neurejenim zobovjem (in posledično slabšim videzom) imajo manj možnosti za zaposlitev, s tem pa še manj možnosti za ureditev zob. Šele ko ostanejo brez njih, imajo pravico do plačila popolne zobne proteze.” Omejena sredstva pa vplivajo tudi tudi na zdravljenje drugih bolezni, za katere so potrebna draga zdravila. “Več pobudnikov nam je pisalo, ker so izpadli s seznama tistih srečnežev, ki so jim bila ta zdravila zagotovljena. Znano je, da so invalidi ali drugi ljudje s hendikepom teže zaposljivi in imajo manj sredstev, s katerimi bi si lahko zagotovili ustrezne pripomočke za lažje premagovanje ovir.” Varuhinja je še posebej izpostavila populacijo gluhih in naglušnih. “Gluhim študentom ni zagotovljeno plačilo za tolmačenje v znakovni jezik za spremljanje študijskih obveznosti, gluhim staršem pa ne pripada pripomoček, s katerim bi lahko zaznali jok svojega novorojenčka,” ugotavlja varuhinja. “Donacije dobrodelnih posameznikov in združenj ne morejo nadomestiti pomoči države, ki se pri tem res ni izkazala.”
Socialno varstvo, ki naj bi zagotavljalo pomoč najrevnejšim prebivalcem države, blaži najhujše stiske, a v uradu varuhinje “ugotavljajo, da to ni dovolj”.
“Kje so resnične meje revščine?” se sprašuje varuhinja. “Kdaj bodo uradni statistični podatki postali aktualni in primerljivi s podatki nevladnih organizacij?” K varuhinji se zatekajo posamezniki, ki kljub temu da so izkoristili vse razpoložljive oblike denarnih in drugih pomoči, ne morejo plačati položnic. In teh je vse več.
“Tiskanim medijem so se že davno odpovedali,” ugotavlja nadalje varuhinja, “o računalniku, s katerim naj bi na spletu našli koristne informacije, lahko samo sanjajo. Že pot do lokalnega središča, kjer bi svoje pravice lahko uveljavljali v osebnem pogovoru, je zanje prevelik strošek. Srečujemo se s pobudami, v katerih nam starejši ljudje sporočajo, da jih svojci 'jemljejo iz doma' (dom za starejše ljudi), kjer so se dobro počutili in imeli vso oskrbo, a je poslej nimajo več. Seveda, svojci potrebujejo denar, namenjen za (do)plačilo storitev v domu, za svoje potrebe.”
Tudi področje zaposlovanja kaže, da je teže tistim, ki nimajo dovolj prihranjenih sredstev, ko se znajdejo na seznamu brezposelnih in bi morda šli v postopek uveljavljanja svojih pravic pri nekdanjem delodajalcu.
“Na podlagi teh ugotovitev lahko zapišem, da družbeni red in ureditev, ki omogočata kopičenje bogastva v rokah posameznikov, nujno povzročata pomanjkanje pri drugih skupinah prebivalstva,” ugotavlja varuhinja. “Država, še posebej če se razglaša za socialno, bi morala poskrbeti za bolj uravnoteženo porazdelitev dobrin med vse ljudi. Še več, morala bi poskrbeti, da imajo vsi enak dostop do izobraževanja, zdravstvene oskrbe in sodnega varstva. Naše ugotovitve kažejo, da se Slovenija nevarno oddaljuje od teh izhodišč, oblast pa se na te negativne odmike odziva prepočasi. Zato se pridružujem resni razpravi o univerzalnem temeljnem dohodku, kot pristopu, ki bi ljudi spodbudil k dejavnejšemu vključevanju v življenje brez strahu za preživetje.”
Poročilo varuhinje torej poslancem v državnem zboru ne bo dovolilo izmikanja in skrivanja za lepimi gesli kot doslej. Stanje v državi je hudo, podjetja propadajo, vse več je brezposelnih, tudi velik del nižjega srednjega razreda drsi po socialni lestvici navzdol. Marsikdo, ki se je še pred dvajsetimi leti imel za “dobro stoječega”, se je danes znašel med socialno ogroženimi. Prav v teh dneh je po dolgi agoniji šlo v stečaj podjetje Prevent Global iz Slovenj Gradca, kjer je brez dela ostalo 1260 ljudi, zlasti žensk. Še eno v dolgem nizu podjetij, ki so potonila. Vsi taki primeri razkrivajo nesposobna ali moralno povsem izprijena vodstva podjetij, ki rešujejo predvsem sebe in svojo premoženje, delavce in njihove družine pa puščajo v bedi.
V zadnjih dneh poslušamo izjave sindikalistov, ki pravijo, da je Hilda Tovšak v Vegradu, torej deloma državnem podjetju, razčlovečila delavce. Ljudje, ki delajo, si ne morejo kupiti vsakdanjega kruha. Po hrano hodijo na Rdeči križ.
Türk: Živeli smo v iluzijah
O primeru podjetja Vegrad je v intervjuju za POP TV govoril tudi predsednik države Danilo Türk. “Ta praksa Vegrada je popolnoma nesprejemljiva, cinična in vredna vsega obsojanja,” je dejal predsednik države. “Upam, da se bodo oglasili tudi drugi. Upam, da se bo oglasilo Združenje menedžerjev, kajti ta praksa meče izredno slabo luč na slovenske podjetnike in slovensko gospodarstvo. Seveda pa nas najbolj skrbita socialni položaj in usoda prizadetih, usoda delavcev ...” Türk je povedal, da se je o tem vprašanju pogovarjal s predsednikom vlade. “Moramo misliti tudi na ljudi, ki so prizadeti, in tu lahko storimo več,” je še dejal predsednik. “ Tu gre za akutne stvari, pri katerih ne smemo spregledati širše slike. Pri nas se socialna slika spreminja. Propad nekaterih podjetij bo še bolj spremenil socialno sliko. Varuhinja za človekove pravice je na te probleme opozorila na splošni ravni, mislim, da jih bo moral parlament zelo skrbno pregledati ...” Türk je povedal, da je vlada že začela pripravljati nekatere spremembe v socialni politiki. “Ne gre več za vprašanje socialnih izbir, ampak za vprašanje človekovih pravic,” je dejal predsednik. “In Slovenija ni tako siromašna država, da ne bi zmogla teh rešitev. Zmogla jih bo, ampak pod pogojem, da se bo tu vodila odločna, čvrsta, usmerjena politika.” Po njegovem mnenju nas je kriza leta 2009 presenetila. “Navajeni smo bili živeti v iluzijah, ne reševati problemov, temveč jih prelagati na druge. Vsega tega je sedaj konec.”
Na slabšanje gospodarske in socialne slike je bilo v preteklosti že mnogo opozoril. A slovenski politični vrh je šel svojo pot, prevzet od omamno lepega petja siren neoliberalizma. Domala vsi ukrepi, ki jih je sprejel slovenski parlament, domala vsi zakoni, sprejeti v zadnjih dvajsetih letih, so bili usmerjeni k liberalizaciji družbenega in gospodarskega življenja. Politiki so v teh reformah videli predvsem svoje lastne zasebne interese, ali pa so naivno verjeli, da bo vzpodbujanje kapitalskih interesov prineslo blaginjo za vse. Kakšne bedne iluzije so bile to, se je razkrilo ob sedanji gospodarski krizi, ki je sicer globalna, a tudi specifično slovenska.
Zupančič: nebrzdana pogoltnost
“Poglabljanje sedanje ekonomske krize, ki se je komaj dobro začela, postavlja pod vprašaj obstoj kapitalizma kot sistema, ki temelji na zasebnem prisvajanju 'presežne vrednosti' in torej v poslednji analizi na nebrzdani pogoltnosti,” je v Delovi Sobotni prilogi zapisal sodnik in filozof Boštjan M. Zupančič (tudi sodnik na evropskem sodišču za človekove pravice). “Islandska kriza ostaja model problema, ki ga je povzročilo nekaj deset 'nebrzdanih pogoltnežev', zaradi česar je tamkajšnja premierka rekla, da gre v temelju za etični problem.” Tudi v slovenskem primeru se dogaja kriza zaradi nekaj deset tajkunov, ki jim asistirajo politiki z leve in desne. Prav zanimivo bo poslušati slovenske poslance, kako spretno se bodo izmikali odgovornosti ob poslušanju poročila varuhinje.
Žižek: izredne razmere
“Mislim, da naš sistem počasi postaja sistem izrednih razmer,” je na letošnji konferenci o ideji komunizma v Berlinu dejal slovenski filozof Slavoj Žižek. “Nimamo več države blaginje, v kateri se občasno pojavi kriza, ob kateri politiki rečejo: 'Stisnite malo, potrpite, potem pa bo bolje.' Izredni ukrepi - krčiti proračun, omejevati socialne pravice zaradi gospodarske stagnacije ipd. - vse bolj postajajo pravilo. (...) Prihaja obdobje, ko ne bomo živeli le v nekem družbenem, policijskem izrednem stanju, ko nas je strah imigrantov, atentatov ipd., ampak tudi obdobje ekonomskega izrednega stanja.”
Kriza v Grčiji se nam zdi daleč, v resnici pa jo doživljamo na lastni koži. “Mediji, denimo, ne poročajo, da v Grčiji država dejansko propada,” pravi Slavoj Žižek. “Politiki se počutijo ogrožene, del ekonomije stoji. Dejansko se uveljavlja situacija, kot jo je opisal Antonio Gramsci: staro se ruši, novega pa še ni.” Politiki in ekonomisti se povsem napačno soočajo s krizo. Delajo se, da položaj obvladajo in da imajo recept za izhod. A s tem samo podaljšujejo agonijo in stanje še poslabšujejo. Žižek pravi, da bi bilo ustrezneje, da bi rekli: “So težave in nimamo rešitve.”
Salecl: Kriza, frustracije
Filozofinja in sociologinja Renata Salecl ugotavlja v intervju za Mladino, da smo “v Sloveniji še pol leta za Evropo v dojemanju, da je kriza radikalnejša, kot je kazalo na začetku”. “Ampak ta kriza vrat družbeni kritiki še ni dovolj odprla,” pravi Saleclova. “Opažam jezo, nezadovoljstvo, frustracije, ne pa še nekega radikalnega razmišljanja o smeri, v katero je treba iti. Zaradi tega ideologijo neskončne izbire in neskončnih možnosti še vedno vidim kot dominantno in prevladujočo.” Po njenem mnenju kapitalizem danes za svoje preživetje potrebuje iluzijo neskončnih možnosti, čeprav se realno možnosti zmanjšujejo. Vedno manj ljudi bo potrebnih za proizvodnjo izdelkov.
“Rada bi videla konkurenco idej, v katero smer naj se družba razvija, ne pa glorifikacije ideje konkurence in svobodnega trga,” pravi Saleclova. “Konkurenca navadno koristi samo zelo majhni skupini ljudi. Če pogledamo ameriške razprave o zdravstvu: trdi se, da je konkurenca nekaj krasnega. Ampak v resnici to velja za zelo majhen odstotek ljudi. Le tisti, ki imajo dovolj denarja, bodo imeli možnost najboljše oskrbe, ne vsi tisti, ki so zavarovani. Tudi če si zavarovan, moraš plačati vsaj doplačilo za najboljšo oskrbo.”
Stanje torej, ki ni daleč od slovenskega in ki ga najdemo v letošnjem poročilu varuhinje človekovih pravic.
Kaj torej storiti? Reševati socialno krizo s pravičnejšim prerazporejanjem bogastva? Seveda. Ampak strategija reševanja iz krize mora biti globalna, saj so njene razsežnosti globalne. Z gašenjem lokalnih požarov bomo krizo samo še bolj razplamteli, ostali ujeti v spiralo, ki nas bo nezadržno vrtinčila k dnu.
ROBERT ŠKRLJ
