Slovenija, poglej se v ogledalo!
Letošnje volitve si bomo verjetno najbolj zapomnili zaradi besed “Daj, ubij tega!”. Grožnja je bila namenjena novinarju dnevnika Finance, ki so že leta najglasnejši kritik gospodarskih napak vsake vlade in vsakega ministra. Direktor in hkrati odgovorni urednik Peter Frankl (45) besed nikoli ne špara.
> Začniva v otroštvu ...
“V otroštvu?”
> Seveda. Kdaj ste prvič pomislili na novinarski poklic?
“Uh. S to mislijo sem se vedno igral, tudi že kot otrok. Odločitev je zorela v času gimnazije, ko nisem vedel, ali naj grem na takratno Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo (FSPN, danes FDV) ali na Ekonomsko fakulteto. Pred odhodom v nekdanjo Jugoslovansko ljudsko armado (JLA) leta 1984 sem se zato vpisal na obe fakulteti. V vojski sem se odločil za novinarstvo. Usoda je potem nanesla, da sem začel kot študent pisati za Delo in se kasneje profesionalno lotil novinarske kariere.”
> Služba direktorja in odgovornega urednika časnika Finance je torej vaša idealna služba, saj združuje oboje?
“Ni ravno idealna, po drugi strani pa lahko rečemo, da je vsaka služba, ki jo rad opravljaš, idealna. Ta mi je sicer pisana na kožo. Že od leta 1991 kot novinar pišem o gospodarstvu, zato prevzem mesta direktorja ni pomenil tako velikega preskoka.”
> Katera je vaša največja težava na tem mestu?
“Ta hip so vse težave povezane z ekonomijo. V državi vlada kriza. Direktor mora tudi skozi krizo voditi svoje podjetje uspešno.”
Peter Frankl je študiral novinarstvo na ljubljanski univerzi, dodatno pa se je izobraževal tudi na ameriški univerzi Stanford. Na Financah je vse od njihovega nastanka (1992), najprej kot urednik (1994), nato pa tudi hkrati kot direktor (2006). Časnik je v lasti švedskega založniškega koncerna Bonnier Business Press, ki izdaja poslovne časopise v desetih državah. V nasprotju s trendom padanja naklad slovenskih dnevnikov se naklada časnika Finance že več let rahlo dviga. Po podatkih Nacionalne raziskave branosti natisnejo 17.000 izvodov, ki jih bere 47.000 bralcev.
> V vašem dnevniku redno opisujete preveliko povezanost o odvisnost med politiko in gospodarstvom. Gre torej bolj za politično krizo?
“Gospodarska kriza je v mnogočem pripomogla k politični. Ko je denarja veliko, so ljudje manj živčni. Zdaj je cesar nag. Politična elita je živčna. Na površje pride marsikaj, kar je bilo prej skrito. Čeprav smo vedeli, da veliko stvari v državi ni urejenih, pa so nepravilnosti prišle na dan v vsej silovitosti, ko je zmanjkalo denarja. Prej je bilo jezero globoko in je skrilo goloto. Zdaj, ko je voda presahnila, pa vidimo, da je cesar resnično gol.”
> A kriza je prizadela tudi druge države. Slovenija je vendarle bila najuspešnejša postkomunistična država in najboljša evropska učenka?
“Seveda ni nazadovala samo Slovenija. Je še vedno razmeroma uspešna v primerjavi z drugimi tranzicijskimi državami. A vprašanje je, s kom jo primerjamo. Vedno smo se namreč želeli primerjati z državami na zahodu in severu. Danes to ni več tako smiselno, kot je bilo pred dvema letoma. Danes se s temi državami ne moremo primerjati več, saj smo bolj podobni vzhodnim državam. Slovenija se je v zadnjih letih v marsičem balkanizirala. Pokazalo se je, da je del nekakšnega romansko-grškega vzhoda. Je sredozemska in balkanska država. Zato se lahko primerjamo predvsem z Italijo in državami vzhodno in južno od nas.”
TINO MAMIĆ
Nadaljevanje pogovora s Petrom Franklom lahko preberete v prilogi Sobota tiskane izdaje Primorskih novic.