Slovenka med demonstranti v Kairu
Vesna Vidrih je prvič v življenju odpotovala na drug kontinent. In pristala sredi demonstracij v Kairu. Namesto, da bi se udeležila mednarodnega simpozija o oblikovanju keramike, je postala priložnostna vojna poročevalka za nekatere slovenske medije. V Slovenijo se je vrnila v torek, po več kot 30-urnem čakanju na kairskem letališču.
“Na simpozij sva bili povabljeni dve Slovenki,” pripoved o svoji avanturi začne Vesna Vidrih. Tri dni naj bi preživeli v Kairu in si ogledali tamkajšnje znamenitosti, nato pa odpotovali na simpozij v El Fayum.
A do tja nista prišli. Pristali sta sredi demonstracij proti egiptovskemu predsedniku Hosniju Mubaraku, o katerih so na prvih straneh poročali vsi svetovni mediji. “Pet dni sva preživeli v Kairu. Vsak dan sva bili na zvezi z organizatorji v El Fayumu, če bi vendarle lahko odpotovali tja. Potem pa so nama rekli, naj zaradi lastne varnosti raje zapustiva državo,” pripoveduje Vidrihova.
Še preden je odpotovala v Egipt, je Vidrihova po televiziji spremljala začetek največjih demonstracij v zgodovini Egipta. A se je kljub temu odločila za odhod. “Nisem si mogla predstavljati, kaj se bo zgodilo. Tudi ljudje v Kairu niso pričakovali tako hitrega razvoja dogodkov. Zadnja informacija, ki sem jo pred odhodom dobila od organizatorjev simpozija, je bila, da je vse v redu in da naj s prijateljico brez skrbi odpotujeva.”
Slovenki sta stanovali v središču Kaira, le streljaj od glavnega trga, kjer so potekale demonstracije. “Z balkona sva opazovali dogajanje. Najprej je bila na ulicah policija, ki pa je kasneje zapustila prizorišče. Situacija je postajala vse bolj nevarna. Nekateri zaporniki, ki so pobegnili iz zaporov, so začeli ropati trgovine,” dramatično dogajanje opisuje oblikovalka keramike.
Organizator je želel, da skupinica udeležencev nesojenega simpozija ostane v stanovanju. Kljub temu pa se je Vidrihova skupaj s prijatelji nekega večera vendarle udeležila demonstracij. “Naši egiptovski prijatelji, ki so bili na ulicah, so nas obvestili, da so protesti varni. Vojska je prevzela nadzor nad pomembnimi objekti in varovala demonstrante. Počutila sem se povsem varno. Ljudje so bili veseli, nasmejani. Tujce so še prav posebej varovali, tako da je imel vsak od nas svojega 'telesnega stražarja'. Domačini so prevzeli odgovornost za nas. To, da nas obvarujejo pred morebitnimi neprijetnostmi, so vzeli za svoje poslanstvo.”
“Na ulicah so bili mladi in stari, otroci, moški in ženske. Vsi so se združili proti diktaturi in dihali kot eden. Česa takega še nisem doživela,” nadaljuje Vidrihova. “Egipčani imajo res veliko srce. Stopili so skupaj, organizirali ulične straže, z golimi rokami ali v najboljšem primeru s palicami so varovali svoje sosede in njihovo premoženje. Tudi z roparji, ki so jih ujeli, niso bili nasilni, le predali so jih vojski. Demonstranti niso bili oboroženi. Mirno so protestirali, ker imajo radi svojo državo, ne zato, da bi povzročali kaos.”
Vidrihova priznava, da ji težko pri srcu, ko zdaj iz domačega fotelja spremlja razvoj dogodkov v Egiptu. “Bila sem del nečesa velikega. Zdaj so se demonstracije zaostrile, teče tudi kri. Skrbi me za moje egiptovske prijatelje. Bili smo kot velika družina. Verjamem, da ne bodo odnehali, dokler Mubarak ne odstopi. Zanje je to velika stvar. Želijo si sprememb,” ocenjuje in doda, da je ob odhodu na letališču spoznala Sudanca, ki je bil mnenja, da se bodo demonstracije zelo hitro razširile tudi v Sudan in nekatere druge države. “Najbolj si bom zapomnila ogromno srce Egipčanov,” zaključuje Vidrihova. “Pa to, kakšen odnos imajo do tujcev. Sprejmejo te kot člana družine.”
ALJA TASI
