Snežnik pod obronki Učke
Lovran, slikovito staro mestece pod strmimi obronki Učke v Kvarnerskem zalivu, je od nekdaj privlačil slovenske ljudi. Tu so se naseljevali že v času rajnke Avstrije in potem še bolj številno v letih po drugi svetovni vojni, v novi Jugoslaviji. Po osamosvojitvi Slovenije in Hrvaške pred dvajsetimi lati pa se je tudi na tem delu Liburnije marsikaj spremenilo, in nastalo je Slovensko kulturno društvo (SKD) Snežnik.
Obisk društva v lepo urejenih prostorih v starem mestnem jedru Lovrana odkriva marsikaj zanimivega iz delovanja in življenja slovenske skupnosti. Kako se je pravzaprav začelo organizirano življenje Slovencev, sprašujemo inženirja Vasjo Simoniča, prvega in doslej edinega predsednika SKD Snežnik, nedvomno dušo slovenstva ob tem delu Jadrana, v neposredni soseščini znamenite turistične Opatije.
“Začelo se je leta 2003, ko smo na podlagi popisa prebivalstva, v katerem je bilo ugotovljeno, da je v naši občini več kot 1,5 odstotka Slovencev, tako da smo lahko glede na zakon o pravicah narodnih manjšin uveljavili pravico do ustanovitve Sveta slovenske narodne manjšine občine Lovran. Dobili smo tudi uradno dvojezično tablo, ki jo hranimo v našem arhivu,” pravi predsednik društva.
Volitve v omenjeni manjšinski svet leta 2003 so v Lovranu propadle, saj se ni nihče organiziral, pa tudi hrvaške oblasti so jih izvedle nekoliko s figo v žepu, razloži naš sogovornik. “Hrvaške oblasti velikokrat počenjajo tako, da sprejmejo predpis in potem prosijo boga, da ga ne bi izpeljali.” Potem so tudi zaradi kritik iz EU naslednje leto ponovili manjšinske volitve, za katere pa se je skupina Slovencev bolje pripravila, in ustanovili so Svet slovenske manjšine. “Kmalu pa smo ugotovili, da je to brez pravega učinka, saj nima ta organ nobenih obveznosti. Tudi na občini niso vedeli, kaj bi z nami. Vse je ostalo neurejeno, prostori za delo, financiranje in ostalo. Kaj bomo, če bodo vse manjšine ustanavljale podobne svete, so se spraševali na občini. In ko smo videli, da od vsega tega ne bo nikakršne koristi, smo sklenili ustanoviti društvo, saj društvena oblika združevanja lahko da našim rojakom to, kar jih zanima, in jim da možnost druženja in organiziranega delovanja. Zanemarljivo ni niti dejstvo, da nas kot društvo finančno podpira vladni Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu in tudi Zveza narodnih manjšin Republike Hrvaške. Finančna podpora lovranske občine pa je slej ko prej le simbolična.”
Tako se je v Lovranu leta 2005 rodilo SKD Snežnik. Zakaj to ime? “Zakaj Snežnik? Zato, ker je iz Lovrana videti njegov vrh, to pa je edini del slovenskega ozemlja, viden iz naših krajev.”
Že naslednje leto, decembra 2006, so po vzoru znanega in med slovenskimi rojaki v primorsko-goranski županiji razširjenega mesečnika Kažipot, ob pomoči urednice Marjane Mirković, izdali prvo številko svojega glasila Liburnijska priloga, kot priloga Kažipota. Na naslovnici je videti Lovran s Snežnikom v ozadju. Doslej je izšlo pet številk, peta je bila dvojna, šesto pa šele pripravljajo. V Liburnijski prilogi ob koncu leta obveščajo svoje člane o dogajanju v društvu, obenem pa jih na ta način poskušajo privabiti k aktivnemu sodelovanju in vključevanju v društvene akcije.
V prvi številki preberemo daljši prispevek o Slovencih v Liburniji, kjer so med drugim zapisali: “Naši predniki so živeli v isti državi, imeli iste gospodarje, isto vero in bili pogosto povezani s svojo zemljo, na kateri in od katere so živeli. Migracije so bile le redke in le redki slovenski rojaki so prišli v te kraje ali pa je kdo od domačinov pripeljal nevesto iz Slovenije. Ko je konec 19. stoletja Opatija postala pomembno turistično zdravilišče avstro-ogrskega cesarstva, se je marsikaj spremenilo. Potrebovali so delavce različnih poklicev, ki so prihajali k morju iz celotnega cesarstva. Med njimi tudi Slovenci, ki so bili posebej cenjeni, saj so bili znani kot pridni delavci s podobnimi življenjskimi navadami kot tukajšnje prebivalstvo. Mnogi pa so se kmalu asimilirali prav zaradi podobnosti z domačini. To je bil prvi val naseljevanja, ki se je zaključil s prvo svetovno vojno.”
Tako torej v prispevku o začetkih večjega priseljevanja Slovencev v Liburnijo. Kako pa je danes, sprašujemo Vasjo Simoniča? “Na našem seznamu je vpisanih 160 članov, realno pa jih je dejavnih od 130 do 140. Naši člani so predvsem starejši rojaki. Slovenci smo sem prišli nekoč, tudi sam sem potomec takih Slovencev, ki so se preselili iz Trsta v te kraje že v času stare Avstrije. Sicer pa moj rod izhaja iz Vipavskega Križa. V času italijanske zasedbe so emigrirali v Ljubljano in se po drugi vojni vrnili v Lovran. Takih in podobnih zgodb je med Slovenci ob Kvarnerju veliko,” pove. “Večina nas torej pripada drugi ali celo tretji generaciji, ki smo tu zrasli, in mnogi med nami izhajajo iz mešanih zakonov. Tu so se rodili, se šolali in zato se opredeljujejo kot Hrvatje. Nekoč nas je bilo več. Ko sem bil še majhen, je bila v Lovranu cela kolonija Slovencev. Vsi smo se med seboj poznali, se obiskovali in sodelovali. Spremenjen način življenja je počasi spremenil tudi te stare navade.”
Včasih so vsi Slovenci na Hrvaškem živeli v eni državi, v Jugoslaviji, po letu 1991 pa so se stvari bistveno spremenile. “Tedaj smo vsi vedeli o vseh vsaj nekaj, danes pa se naši mladi v šolah o Sloveniji ne učijo nič več, kot o Madžarski ali pa Albaniji. Vse izven Hrvaške je tujina. Meje so postale trdne in vse bolj smo se počutili izolirani od matične države. Zato sedaj takšno zanimanje za povezovanje in tolikšno število slovenskih društev na Hrvaškem. V svoji domovini smo naenkrat postali tujci, zato se med seboj povezujemo bolj kot prej,” razmišlja Simonič.
Marsikaj se je spremenilo po letu 1991, po osamosvojitvi obeh držav in po vse bolj napetih odnosih med Slovenijo in Hrvaško zaradi nekaterih stvarnih in mnogih umetno ustvarjenih problemov. Vse to je prav gotovo vplivalo tudi na Slovence in njihovo nacionalno opredelitev v sosednji državi. “V obdobju med dvema popisoma prebivalstva, leta 1991 in 2001, se je število Slovencev razpolovilo. To se verjetno ni moglo zgoditi zgolj zaradi umiranja ali odseljevanja. Bil je čas nacionalizma in vojnih dogodkov na Hrvaškem, zato se ljudje niso počutili dobro. Težave so bile s pridobitvijo državljanstva, ne le slovenskega, ampak tudi hrvaškega. Brez državljanstva ni moč pridobiti delovne vize, in krog je sklenjen. Tedaj sem večkrat poslušal očitke, češ kaj pa vi Slovenci sploh hočete in kaj tu sploh delate. Tako je pač bilo, vendar čas dela svoje in stvari se vendarle spreminjajo.”
Na vprašanje, koliko Slovencev živi na tem območju, je Simonič opozoril na dejstvo, da je to obmejno območje in je zato tukajšnje prebivalstvo dokaj mešano, kar še posebej velja za obmejno občino Matulji, ki je bila do nedavnega, tako kot Lovran, del velike obmejne občine Opatija. Na tem območju je statistično več kot 1,5 odstotka prebivalstva slovenskega rodu. Simonič pravi, da bodo natančnejši podatki o številu Slovencev na obmejnem območju Gorskega kotarja, Kvarnerja in Istre prikazani v doktorski disertaciji mlade raziskovalke Barbare Riman, Slovenke z Reke, ki pripada drugi generaciji naših rojakov na Hrvaškem.
Pogovoru v prostoru, kjer domuje SKD Snežnik, sta se kmalu pridružila podpredsednik društva Tomo Petrač in član upravnega odbora Bojan Štanc. Pripovedovala sta o različnih oblikah delovanja, kot so izletništvo, planinstvo, ročna dela, organizacija razstav in kulturnih prireditev, še posebej ob slovenskem kulturnem in državnih praznikih. Podpredsednik Petrač je še posebej ponosen na moško pevsko skupino-klapo društva, ki nastopa na prireditvah in ki je pred enim tednom zapela tudi v Labinu ob odprtju novih prostorov tamkajšnjega slovenskega društva. “V tej dvorani imamo različne kulturne prireditve, likovne in fotografske razstave in srečanja, pa tudi plesne tečaje za mlade, ki bi jih radi pridobili za delo v društvu,” je dodal podpredsednik.
Tako kot velja za vsa sorodna slovenska društva na Hrvaškem, verjetno pa tudi drugod po Evropi, občutijo pomanjkanje mladih v društvenem delovanju. “Med mladimi, ki se oglasijo v društvu, so predvsem taki, ki hočejo študirati v Sloveniji. Zanje organiziramo celoletni tečaj slovenskega jezika, za katerega nam priskrbi predavatelja slovensko ministrstvo za šolstvo in šport. Reči moram, da je med mladimi vse več zanimanja za študij v Ljubljani. Mi smo tudi študirali v Ljubljani, in tako se vračajo stare navade,” pravi. Pri tečajnikih slovenskega jezika ne ugotavljajo, kdo je Slovenec in kdo ne. “V teh krajih je visok odstotek prebivalstva slovenskega rodu vsaj v drugem kolenu. Takšna slika je tudi v lovranskem občinskem svetu.” Med znanimi Slovenci v Lovranu je tudi Edvard Primožič, ki je bil pred leti župan-načelnik občine in je viden član SKD Snežnik.
Potem ko smo si ogledali veliko vitrino, v kateri je tudi prostor za slovenske knjige, pa kolekcijo velikih fotografij na panojih, razstavljenih ob peti obletnici delovanja društva, in se zaustavili ob bogatem fotografskem računalniškem arhivu, smo se pogovarjali tudi o sodelovanju SKD Snežnik na skupni razstavi v Ljubljani, ki jo v juliju pripravlja Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu. S svojimi izdelki bo sodeloval tudi Bojan Štanc, mojster pletenja košaric in v trsje oblečenih steklenic, o čemer smo se prepričali ob obisku na njegovem domu nad Lovranom. Na omenjeni razstavi bodo z ročnimi deli sodelovale tudi članice društva, ki pa so, tako kot moški del članstva, tudi vnete balinarke.
Ravno na dan našega obiska je društvo organiziralo balinarski turnir članic, na katerem so se domače balinarke pomerile z ekipo DU Vrhnika ter dvema sorodnima ekipama z otoka Krka. “Glede na udeležbo ekip iz dveh držav smo turnir poimenovali mednarodni,” se je pošalil Tomo Petrač. Gostiteljice so bile najboljše in osvojile pokal SKD Snežnik. Da je bil ta turnir priložnost za veselo druženje, je odveč poudarjati še posebej, če poznamo mentaliteto in razpoloženje ljudi, ki so doma ob morju.
TOMO ŠAJN
