Sojenje Strauss-Khanu dobiva politične razsežnosti
Kakopak. Veliki Strauss-Kahn, Dominique S-K ali kar DSK (kot blagovna znamka), nekdanji prvi mož mednarodnega monetarnega sklada, nekdanji socialistični kandidat za francoskega predsednika, je pred newyorškim sodiščem sedemkrat ponovil: “Not guilty”, sedemkrat “nisem kriv”.
Za pravljičnih sedem obtožb, od poskusa posilstva do spolnega napada prve in tretje stopnje. In še za vrsto nečednosti vmes, med drugim tudi za poskus ugrabitve. Te svoje “nisem kriv” je izgovarjal počasi in na moč razločno, skrajno samozavestno. Kot to počne človek, ki je navajen stati na vrhu družbene piramide, in ukazovati. Kot to počne človek, ki se ima za nedotakljivega. Božanstvo na Zemlji. Morebiti je že prebavil ponižanje, ki se mu je zgodilo, ko so ga newyorški policisti 14. maja kot čisto navadnega kriminalca aretirali z obtožbo, da je v luksuznem newyorškem hotelu Sofitel, kjer je prebival, posilil sobarico, jo prisilil, da ga je oralno zadovoljila, kot je z vsemi podrobnostmi vred zapisano v obtožnici.
Prva obravnava pred sodnikom Michaelom Obusom v ponedeljek, 6. junija, se je končala v pičlih petih minutah. Toliko je trajalo branje obtožnice in suhoparno nizanje Strauss-Khanovih odgovorov. Veliko premalo za vse tiste, ki so že na samem začetku pričakovali sojenje v grandioznem ameriškem slogu. Na voljo so bile vse sestavine za pretresljivo sodno dramo: na eni strani je na klopi za obtožence sedel vpliven evropski politični voditelj, po mnenju mnogih “najinteligentnejši Francoz”, na drugi pa 32-letna temnopolta sobarica, imigrantka iz Zahodne Afrike (Gvineja), vdova, mati 15 let starega sina. Na eni strani torej poosebljenje finančne in politične moči, na drugi strani Afričanka, priseljenka, samo socialno dno Amerike.
Žrtev domnevnega posilstva Nafissatou Diallo (ameriški mediji so ji, kdo ve zakaj, nalepili vzdevek Ofelija), v ponedeljek ni stopila v sodno dvorano. Ne po svoji krivdi se je znašla v samem središču medijskega in političnega ciklona, v zgodbi, ki je zanjo daleč prevelika. Po “tistem” se ni več vrnila na delo, prav tako ne v svoje stanovanje v newyorški četrti Bronx. A njeni odvetniki so kljub temu zatrdili, da bo pred sodiščem pričala. Mogoče šele 18. julija, ko se bo proces nadaljeval. Ali še kasneje.
Proces se bo zagotovo zavlekel, saj nobena stran ne popušča. V igri so velike reči, tako velike, da daleč presegajo osebi, ki sta vanj vpleteni. Največkrat se sodne obravnave za posilstva ali spolno nasilje končajo še preden se začnejo - s priznanjem krivde in sporazumom. Toda v primeru št. 1225782, torej v zadevi “Ljudstvo proti Strauss-Kahnu” se to verjetno ne bo zgodilo. Javni tožilec Cyrus Vance ml. je izjavil, da se žrtev ne namerava umakniti, prav tako pa so zelo zagreti tudi njeni odvetniki. Razumljivo. Zanje je to izvrstna priložnost, da stopijo iz dosedanje sorazmerne anonimnosti in si z morebitno zmago “naredijo ime” in povečajo ceno.
Pred stavbo sodišča so prvega dne procesa protestirale newyorške hotelske sobarice, da bi tako izrazile solidarnost s ponižano in razžaljeno sodelavko. Zbralo se jih je približno sto, nekatere oblečene v delovne uniforme. “Sramota!” so vzklikale, ko je mimo njih stopal Strauss-Khan.
Pred televizijskimi kamerami in mikrofoni so se pojavili tudi Ofelijini odvetniki, ki so vehementno izjavljali, da “je žrtev pripravljena na kalvarijo procesa in da želi postati zgled za vse ženske sveta, ki so žrtve spolnega nasilja, a se bojijo prijaviti posiljevalce.” Eden od odvetnikov, temnopolti Ken Thompson, je med drugim izjavil, “da vsa oblast, ves Strauss-Khanov denar in njegov vpliv ne bodo preprečili moji klientki, da bi pred vsem svetom povedala, kaj se ji je tistega dne zgodilo v hotelski sobi.”
Proces je že dobil politične razsežnosti, saj so se vanj vmešale tudi civilnodružbene organizacije, ki se borijo za pravice žensk. Svojo solidarnost z žrtvijo spolnega napada je izrazil tudi sindikat hotelskih delavcev, ki je organiziral shod sobaric pred sodiščem.
A tudi Strauss-Khan ne namerava popustiti. Ni navajen izgubljati vojn. Najel je najboljše, torej najdražje ameriške odvetnike: Bena Brafmana in Williama Taylorja. Brafman je bil v izjavi za javnost zelo jedrnat in jasen: “Prepričani smo, da bomo uspeli dokazati, da ni bilo nikakršnega fizičnega nasilja.” Obramba je torej razkrila, da bo ubrala najbolj klasično pot za dokazovanje nedolžnosti svojega klienta: “Žrtev je pristala na spolni odnos, vendar se je kasneje pokesala.” Ali še več, še huje. Svojega klienta bodo poskušali prikazati kot žrtev nizkotne zarote, Ofelijo pa kot orodje v njej. Nekdo naj bi pač DSK-ju podtaknil sobarico, saj je vedel, kako hitro podleže čarom ženskega telesa. Tako naj bi ga izločili iz tekme za francoskega predsednika in mu uničili kariero. Skratka, DSK-jevi odvetniki so aktivirali arhetipsko podobo prevarantske ženske, ki moškega zapelje v greh (svetopisemska Eva!), in se potem nad njim maščuje. DSK je najel tudi skupino zasebnih detektivov, med njimi nekatere nekdanje agente ameriške protiobveščevalne agencije CIA, zato, da bi v življenju žrtve našli kakšen šibek člen, morebitni dokaz o njeni “umazani”, mogoče celo “pervertirani” naravi.
Spolnemu nasilju bo tako sledilo medijsko: brezsramno slačenje zasebnega življenja žrtve pred ameriško in svetovno javnostjo. To si želi obramba, to si želijo mediji - zato, da bi “umazane podrobnosti” prodajali in s tem služili.
Medtem pa se vsepovsod, od Amerike do Evrope, razplamtevajo razprave o tem, ali so Američani res taki moralisti, da na vse stvari gledajo izrazito črno-belo, kot da bi na eni strani bilo samo zlo, na drugi pa samo dobro. Vendar se tudi v Franciji najde marsikdo, ki opravičuje strogost ameriškega pravnega sistema. Voditeljica francoske skrajne desnice Marine La Pen (hčerka “slavnega” Jean-Marie Le Pena) je med drugim dejala, da Strauss-Khana v Franciji ne bi nikoli aretirali in ga postavili pred sodišče, saj pripada “kasti bogatih in močnih, ti pa so nedotakljivi”. A tudi v ZDA se žrtvi domnevnega posilstva ne piše najbolje. “DSK bo uporabil ves svoj vpliv in bogastvo, da bo svojo žrtev raztrgal in zmlel.”
ROBERT ŠKRLJ
