Soočeni smo z nedopustno privatizacijo skupnih dobrin
Antonio Negri se je slovenski javnosti minuli teden predstavil na dveh tematskih večerih na Fakulteti za družbene vede in v prostorih nekdanje tovarne Rog v Ljubljani. Predstavil je svoje zadnje delo Skupno (Commonwealth). “Skupno” predstavlja tudi osrednji pojem njegovega dela, katerega razumevanje ponuja kot enega izmed ključnih alternativnih elementov družbeno-politični situaciji danes.
Antonio Negri je mislec, ki je v poznih sedemdesetih veljal za ideologa militantnega italijanskega delavskega gibanja Rdeče brigade in bil leta 1979 zaradi tega tudi obsojen. Leta 1983 je bil na listi Radikalne stranke Marca Panelle izvoljen v parlament. Pod zaščito parlamentarne imunitete je istega leta pobegnil v Francijo. Poslanska zbornica mu je imuniteto odvzela, sojenje pa je potekalo na obnovljenem procesu v času njegove odsotnosti. Pod obtožbo organiziranja ugrabitve Alda Mora in oborožene vstaje proti državi je bil obsojen skupno na trideset let zapora. Antonio Negri se je na sodišču branil z molkom.
V letih emigracije je z največjimi filozofskimi imeni, kot so Gilles Deleuze, Michel Foucault in Jacques Derrida, predaval na Collège international de philosophie v Franciji.
Slavoj Žižek je ob njegovem prvem odmevnem delu z naslovom Imperij dejal, da gre za komunistični manifest današnjega časa. Ideje, ki jih je Negri razvijal pozneje, je objavil v knjigi Multituda, triologijo pa zaključil z delom Skupno. Večino svojih zadnjih del pripravlja v sodelovanju z ameriškim teoretikom Michaelom Hardtom.
Aktualnost misli Antonia Negrija
Kriza neoliberalizma, ki se ji avtor posveča že v delu Imperij, se v prvi vrsti kaže v vse večjem izključevanju najrazličnejših družbenih slojev in se manifestira v vojnah, trpljenju, bedi in izkoriščanju, pobijanju civilnega prebivalstva, opuščanju mednarodnega prava, “začasni” razveljavitvi pravic, problemih migrantov … Zahodni breg, Gaza, Abu Grajb, Guantanamo, Faludža … so le najbolj reprezentativne (neo)imperialistične kršitve človeške integritete, ki so praviloma vedno predstavljene kot izjeme družbene stvarnosti. Negri se s tem ne strinja in opozarja, da je le-te potrebno razumeti prej kot pravila družbene dinamike današnje dobe.
Realna kriza se po njegovem kaže v popolni izgubi nadzora nad zakonitostjo trga, ki postaja edina subjektiviteta sama na sebi in producira lastne zakonitosti družbene realnosti. Razpolaganje s splošnimi dobrinami je postalo domena izključno tržne logike.
Antonio Negri poudarja, da je potreben ponovni premislek o neenakomerni porazdelitvi svetovnega bogastva.
Nagiba se k vzorcem socialističnega modela družbenega reda, a se po drugi strani od njih tudi oddaljuje. Podobno, kot je v osemdesetih pri nas opozarjal že Tomaž Mastnak, tudi Negri izpostavlja dejstvo, da pri takrat obstoječih socialističnih režimih lahko govorimo o državni obliki kapitalističnega izkoriščanja, torej zgolj o modificirani obliki kapitalizma. Mnenja je, da je potrebno preseči enoznačno razlikovanje med socializmom in neoliberalizmom, ki ju razume kot ideologiji, določeni izključno s kapitalom.
Negri poudarja, da se višek neoliberalistične zablode primarno kaže v nedopustni privatizaciji skupnih dobrin, kot so zrak, voda, sadovi narave, jezik, informacije, komunikacije …
Kot ilustrativen primer tovrstnega ravnanja je v Ljubljani večkrat izpostavil Italijo, kjer privatizirajo morske plaže in kjer naj bi se prav v tem času pripravljal referendum o privatizaciji vode. Opozarja, da gre za privatizacijo nečesa, kar naj bi predstavljalo lastnino celotnega človeštva. Brezpogojno zahteva vrnitev vsega tistega, kar je z vso pripadajočo odgovornostjo last vseh.
Antonio Negri se spogleduje z modernimi koncepti anarhosocialistične teorije in prakse, znotraj katere je potrebno preseči pojem nacionalne, parlamentarne države, saj je ta definirana le še kot instrument globalnega diktata kapitala.
Povedano drugače: gospodarske korporacije oziroma zakon trga s prekomernim kopičenjem profita in moči nujno potrebujejo regulacijo, ki pa je današnje države s svojim delovanjem več ne zagotavljajo.
Negri teži k angažiranosti tu in zdaj, zahteva “enakost pred hierarhijo, s čimer bi lahko vsi postali sposobni participacije v konstituciji družbe, kolektivnem samovladanju in konstruktivni interakciji z drugimi.”
Spregledani družbeni sloji
Enega izmed osrednjih problemov moderne družbe vidi ravno v dejstvu, da je postmodernizem človeka enoznačno predimenzioniral na raven “novodobnega Robinsona Crusoeja”, individualistično bitje, ki je samo in izolirano.
Negri ne pozablja na človeka kot individuum, a pri tem poudarja, da je v sodobni družbi, ki zahteva in omogoča povezanost vsega z vsem, pojmovanje človeka kot ločene monade omejeno.
Ne izoliranost, individualnost in tekmovalnost, temveč solidarnost ter medsebojno sodelovanje, ki vključuje tudi razpolaganje z ustvarjenim, predstavlja edino mogočo izbiro modernega človeka.
Vključiti je potrebno odločanje preko civilnih iniciativ in gibanj, v politično življenje je potrebno vključiti spregledane družbene sloje, prevzeti je potrebno politično in gospodarsko pobudo … Na ta način je edino mogoče iskati in oblikovati etiko demokratičnega delovanja.
V fokusu njegovega razmišljanja je definicija novodobnega delavca, ki ga ne razume več tradicionalno, kot manualnega, tovarniškega delavca, temveč kot tistega, ki je s svojim delom določen z intelektualnimi in kognitivnimi karakteristikami. Množico nekoč tovarniških delavcev danes nadomeščajo ljudje, ki opravljajo intelektualno delo. Mnenja je, da je definicijo delavskega razreda potrebno razširiti, da se tovrstni delavci ponovno konstituirajo, prepoznajo kot delavci, kot tisti, ki dejansko producirajo družbeno realnost, a so pri tem izkoriščani in izključeni iz družbeno-političnega odločanja.
Antonio Negri se pri razumevanju družbene realnosti močno opira na psihoanalitično misel Michela Foucaulta, s katerim se strinja, da sodobna tehnološka družba skozi mrežo različnih družbeno-političnih razmerij daje možnosti participacije v polju družbenega odločanja.
Za razliko od Foucaulta Negri vpelje pojem “multitude”, znotraj katere je posameznik, kot del mnogoterosti, vpet v mrežo medsebojnega sodelovanja - odločanja in ki ga (podobno kot Foucault) seveda s svojim delovanjem hkrati tudi določa. Pomembno pri tem pa je, kot poudarja Negri, da vsakdo v tej mreži zaseda vrednostno enak položaj.
Antonio Negri kot antiglobalist
Kljub dejstvu, da je Negri v javnosti večkrat obravnavan kot tipični predstavnik antiglobalizma, velja omeniti, da je “njegov” antiglobalizem vsaj bivalenten. Globaliziran svet se mu razpira kot nujnost, abotnost le-tega pa se kaže v tem, da je le ta definirana izključno v funkciji nemotenega pretoka kapitala. Po njegovem mnenju ta isti globalni trg danes določa meje suverenosti držav, vzpostavlja svoj lastni, neodvisni položaj, kot “stranski produkt” pa proizvaja tudi potencialna možna orodja, ki ne nazadnje dajejo možnost odgovornega udejanjanja vseh pri vsem. Negri izpostavlja komunikacijska sredstva, v prvi vrsti internet, ki je ne nazadnje tipičen primer “skupnega” in ponuja konkretne možnosti uresničitve ideje demokracije od spodaj.
Povedano nekoliko poenostavljeno, a nikakor ne napačno: razvite komunikacijske tehnologije so omogočile spoznati dejstvo, da si dosti bolj podobna mnenja, pričakovanja, težnje pri dejanskem soodločanju in zahteve po družbenih spremembah delimo delavci v Sloveniji, Franciji, Braziliji ali v Indiji, kot pa le-te zastopajo predstavniki parlamentarnih strank.
Logika je preprosta: “Če kako idejo uporabljaš produktivno, jo lahko sočasno uporabljam tudi jaz. Več kot nas dela z idejo in več kot nas o njej komunicira, produktivnejša postaja. Zavzemanje za zvišanje produktivnega skupnega bogastva in prostega dostopa vseh do njega (pa) je v skupnem interesu,” je prepričan Antonio Negri.
ROBI ŠABEC
