“Spomini” Keitha Richardsa

Premnoge besede, tudi “fenomen”, so že tolikanj izvotljene, da se človeku dvigajo lasje. Toda Stonesi - ne le v glasbenem pogledu - so fenomen; tega ni moč zanikati. Ker so kot glasbeniki še vedno osupljivo trdoživi, takšni pa so v največji možni meri prav zaradi trdoživosti Keitha Richardsa. Kar pomeni predvsem: zaradi njegovega igranja kitare. Kako jo igra? Neverjetno preprosto: le da ta preprostost spominja na neponovljivost trika s Kolumbovim jajcem - ko zavistneži doumemo “finto”, se začnemo pridušati, da ni nič posebnega; vsakdo med nami bi bil znal in mogel jajce postaviti pokonci. Kajpak - šele “potem”. In največjo dragocenost v knjigi predstavljajo strani, na katerih Richards nadrobneje pojasnjuje posamezne tehnične plati svojega igranja kitare - zlasti bluesovska “odprta sozvočja”, v katerih uporablja le pet strun, in tako naprej.

Treba jih je zlomiti!

Edinec Keith Richards (1943) odrašča v Dartfordu, v isti soseski kot Mick Jagger. Rodil se je torej v času, ko so nemški bombniki uničevali južno Anglijo. Dartford je satelitsko mestece v bližini otoške prestolnice, siv, duhamoren, zagaten kraj, še lep čas po koncu vojne velik kup ruševin. Prebivalci so v tistem času razrvani, tradicionalne vrednote sesute, prihodnost nejasna in neobetavna. Glasba? Le radio in plesni orkestri; plehkost, medlost, žvarovinasto povprečje. Gramofonov še ni, piratske radijske postaje so še svetlobna leta daleč. Življenje je zgolj životarjenje.

Keithova družina je po materini strani resda verna, v cerkev pa ne hodijo; z anglikanskimi duhovniki nočejo imeti opravka, “katoliški pa so še bolj izprijeni”. Oče gara v tovarni, mati gospodinji in dolga leta zaman sanjari o pralnem stroju; ob nedeljah starša z otrokom hodita igrat tenis. Otrok ima med vrstniki precej prijateljev: potepa se po močvirnati pokrajini ob Temzi, po malem se pretepa in šprica dolgočasno šolo: učitelji so le za odtenek znosnejši od duhovnikov. Rad ima pse, oče pa jih ne trpi. Mati je izredno muzikalična; njen oče - vodja lokalnega plesnega orkestra - Keithu kupi prvo kitaro: poba vrsto let spi z njo.

Keith je povprečen učenec. Sovraži matematiko, fiziko in kemijo, sorazmerno dober je le v zgodovini in zemljepisu, pri glasbenem pouku pa prepričljivo prednjači. Zgodaj spozna, da je nekaj vredno le to, česar se naučiš sam. In na moč radoveden je: zato kitaro nenehno “raziskuje”. Eksperimentira, uči se prijemov, poglablja v ustroj akordov. Starša kupita predpotopni gramofon; Keith žica denar za prve cigarete in za strune. Kaj posluša? To, kar je dostopno: denimo solzavega Rickyja Nelsona in osladnega Pata Boonea; Cliff Richard pa je že “frajer”. Kmalu bo kupoval ameriške plošče Buddyja Hollyja, dueta Everly Brothers, Eddieja Cochrana, Elvisa Presleyja. Ko bo malo pozneje “odkril” Chucka Berryja in bluesmana Muddyja Watersa, se mu bodo pod nogami razprla tla.

Ker je cvekar, se po osnovni šoli vpiše na londonsko Sidcup Art School, nekakšno umetniško gimnazijo. Na podobnih šolah takrat vegetirajo tudi John Lennon, Eric Clapton, Jeff Beck, Steve Marriott, Jimmy Page in številni drugi “zavoženci”. Pouk je tem fantom figo mar; najraje imajo šolska stranišča, kjer skrivaj kadijo, debatirajo o “ameriški” glasbi in zamaknjeno preigravajo kitarske skladbe. Zveni neverjetno, a za dekleta - to velja zlasti za Richardsa - skorajda nimajo časa. So vse preveč sramežljivi, plašni. Njihova življenja se sučejo okrog kitare, bluesa, rhythm & bluesa, rocka. V svetu njihovih bolj ali manj čustveno zavrtih staršev ni ne prostora ne posluha za ameriško “pragozdno” črnsko muziko, njim pa ta glasba predstavlja edino svetinjo in vrednoto.

Richards po daljšem času spet sreča Jaggerja in se spozna z leto dni starejšim Brianom Jonesom, nadarjenim nevrasteničnim kitaristom in očetom treh nezakonskih otrok. Najamejo sobico, prezebajo, jedo vsak drugi dan, kadijo kot Turki, prostitutke iz zgornjega nadstropja jim kuhajo čaj in posojajo drobiž, kradejo prazne steklenice za mleko in jih prodajajo, da si kupijo nekaj cigaret in strun. Njihov edini življenjski cilj: ustanoviti skupino in postati najboljši “črnski” glasbeniki v Londonu, nastopati večer za večerom, živeti - na skrajnem robu - zgolj za glasbo. Da bi snemali plošče, na to Richards niti v sanjah ne pomisli. Še manj, da bi za nastope prejemali plačilo ali pa skladbe celo sami pisali. A vse to še pride - po poldrugem letu garanja.

Ko se jim pridružita še bobnar Charlie Watts - ceni ga celo jazzist Alexis Korner, eden od katalizatorjev glasbenega Londona - in basist Bill Wyman, je do Rolling Stonesov le še korak. In ko jih pod svoje okrilje vzame ekscentrični manager Andrew Oldham, nekdanji sodelavec slovitega Briana Epsteina (Beatli!), z njimi sklene pogodbo z oderuško diskografsko hišo Decca, malo pozneje pa “rit in srajco”, torej Jaggerja in Richardsa, dobesedno prisili, da začneta po prvi turneji po ZDA pisati lastne skladbe, je negotovosti konec. Njihove male plošče in albumi izhajajo kot gobe po dežju, prodajajo se za med, koncertirajo po Otoku in celinski Evropi, spet po ZDA in “mimogrede” skočijo še v Avstralijo, zdaj so “ikone” “swinging Londona”. Med letoma 1963 in 1966 nastopijo krepko več kot tisočkrat, tudi po dvakrat v enem dnevu, prostih dni je v tem času le kakih deset. Zgarani, zdelani so; pomoči si začno iskati v mamilih. Tvegano početje: prehitro so postali premožni (obogateli pa še ne, saj jih menedžerji, odvetniki in mnogi priskledniki dodobra in umazano izkoriščajo), zato so trn v očesu spodobne Britanije. Zavoljo “huliganskega” vedenja se zamerijo medijem, zlasti tisku, novinarji, ki se udinjajo policiji, vohljajo za njimi, preprodajalci drog jih izsiljujejo, davkarija jim grozi, vrstijo se ovadbe in sodne obravnave - Stonese, razvpite predstavnike jet seta, je treba zlomiti. Eksemplarično, v poduk vsem mladim, ne le glasbenikom.

A Stonesi preživijo. V prvi vrsti - temu pritrjujejo tudi drugi poznavalci razviharjenih 60. let minulega stoletja - zaradi Richardsove trdovratnosti, zaradi njegovega jeklenega tilnika, še najbolj pa zato, ker (in v tem se odločno razlikuje od razrvanega Jonesa in bolestno egotističnega Jaggerja) navzlic vsem skušnjavam, ki jih prinašata prehitra slava in denar, na dnu svojega sicer vzkipljivega značaja vendarle ohrani neizprijeno jedro poba(lina) z dartfordskih ulic, radoživega fanta, ki je najprej in predvsem zavezan glasbi.

Brazgotine zasebnosti

Ja, Stonesi preživijo vrsto brodolomov. Ne le v poslovnem pogledu, tudi v zasebnem življenju. Prav v slednjem si Richards nabere strašljivo količino globokih brazgotin. A v povodnji zvečine neavtoriziranih biografij, deloma potvorjenih intervjujev in marsikdaj vprašljivem “gradivu”, ki ga je moč dobiti na internetu, o njem mrgoli vsakršnih “mitov”. Pisuni pretiravajo, natolcujejo, obrekujejo, da bi bolj ne mogli - Richards je pač kost, na kateri mesa za glodanje nikoli ne bo zmanjkalo. “Pravljice” o njegovih ekscesih in bizarnih pripetljajih se pač še vedno odlično prodajajo - denimo o tem, kako je s kokainom ponjuhal pepel lastnega očeta, ali pa kako so mu v 70. letih na kliniki v Švici večkrat zaporedoma zamenjali kri, da bi ga očistili kokaina in heroina. Morda zveni smešno, toda obrekljivci v Richardsu ne morejo prenesti drobcev nekakšne neizkorenljive prabitne deviškosti, ki pa seveda nima nič opraviti z njegovim izpričanim ženskarstvom.

Seveda pa Richards v knjigi precej pikrih besed nameni Jaggerju: še vedno ga ima rad (a manj kot nekoč, ko sta še bila pristna prijatelja) in še vedno ceni njegovo petje in mojstrsko dovršeno igranje orglic - a med njima že dobra tri desetletja zija globoko in nepremostljivo brezno: Richards je v srži ostal prostodušen pobalin iz Dartforda, egotistični Jagger pa se je že zdavnaj izobličil v nepogrešljiv simbol mednarodne pop elite. Nekdanjega tandema ni več: “rit” in “srajca” sta le še prijeten, a docela nezavezujoč spomin.

TOMO VIDIC