Spomini ob 80. obletnici rojstva Silvestra Komela

BILJE> Spominski večer so v novoustanovljenem Kulturno umetniškem društvu Negovan Nemec pripravili ob Komelovem letu ter nanj povabilo nekatere ključne akterje novogoriškega kulturnega življenja izpred štirih desetletij in Komelove učence. Nelida Nemec, ki je večer vodila, je povedala, da se ga v Biljah spominjajo kot biljenskega zeta družine Petkovšek. Tudi kasneje, ko se je preselil v Rožno dolino, tako Nemčeva, so v njegov atelje radi zahajali, občudovali lepoto barve in svetlobe ter se veliko pogovarjali.

Alenka Saksida, dolgoletna direktorica Kulturnega doma, je v drugi polovici šestdesetih v okviru tedanje ZKPO začela z organizacijo likovnih razstav. “Energija in volja, kaj vse bomo v Novi Gorici naredili, me je tako prevzela, da smo želeli obrniti svet,” se spominja Saksidova, ki je leta 1967 prišla v Novo Gorico iz Ljubljane. Tedanjo novogoriško kulturno sceno je opisala kot homogeno ter s pomembnimi akterji, kot so Goriški muzej, Goriška knjižnica, gledališče, zvezo kulturnih organizacij, spomeniškim varstvom.

Dr. Branko Marušič, tedanji direktor Goriškega muzeja, je svoj spominski nagovor začel s citatom začetnika francoskega realizma Gustava Courbeta: “Jaz ne slikam angelov, ker jih ne vidim.” Tudi Komel naj bi v svojem realističnem obdobju na začetku svoje ustvarjalne poti ne slikal angelov, kasneje, ko se je od realizma oddaljil in si odprl vrata v kozmični paradiž, pa naj bi vstopil tudi v angelski svet. Od pomembnejših postaj Komelovega umetniškega življenja je dr. Marušič omenil razstavo na novogoriški občini, kjer sta Silvester Komel in Zvest Apollonio razstavila scenografijo, kakšno leto kasneje, bilo je leta 1960, pa je Komel tu že samostojno razstavljal. Od ključnih postajališč je dr. Marušič izpostavil še razstavo v Mestni galeriji v Ljubljani leta 1971, pa razstavo 1973 v Benetkah, kamor mu je pot utrl Oskar Kogoj, Bevkovo nagrado leta 1975 ter retrospektivno razstavo, ki so jo v Goriškem muzeju odprli leta 1984, nekaj mesecev po njegovi smrti.

Aleksander Peršolja, pesnik, Komelov prijatelj in občudovalec, se je spominjal prvega, drugega srečanja s slikarjem, ki mu je odstiral pomen umetniških del in mu dokazoval ne le, da angeli obstajajo, temveč da jih je mogoče celo videti, v modrem jutru ali v rdečem Štanjelu. “Komel je kras,” je prepričan Peršolja.

Silvester Komel je s svojim pedagoškim delom in umetniško osebnostjo zapustil globok pečat generacijam, zlasti mladim na osnovnih šolah v Mirnu in Šempetru pri Gorici. Med njimi je bil tudi Milovan Valič, tedaj učenec v Mirnu, danes profesor na novogoriški gimnaziji in na višji šoli za oblikovanje kamna v Sežani. Spominja se ga kot duhovitega učitelja, ki je znal motivirati učence in jih veliko naučiti. Poudarjal je vlogo materialov v kiparstvu in barve v slikarstvu, Kraševce je spodbujal, naj uporabljajo kamen, Biljence in Mirence pa, naj delajo z glino. “Tudi kasneje smo se še srečevali v šempetrski slaščičarni in veliko govorili o umetnosti, o barvah in kompoziciji, naučil me je tudi veliko tehničnih stvari, priprave, grundiranja platen in podobnega. Komel mi še vedno daje navdih pri mojem pedagoškem delu,” pravi Valič.

Nives Marvin, njegova učenka v Šempetru pri Gorici, danes umetnostna zgodovinarka in kustosinja Obalnih galerij, se Komela spominja kot izvrstnega učitelja, ki je, pri pouku vedno s cigareto v roki, znal plastično pripovedovati in navdušiti učence za umetnost. V spominu ji je ostal tudi kot organizator šempetrskih pustnih sprevodov in velik kritik arhitekture tedaj nastajajoče nove bolnišnice.

V ateljeju Negovana Nemca so ob tej priložnosti razstavili devet Komelovih slik: eno začetno delo, poimenovano Bachus (1967), ki je bilo zasnovano kot dekoracija za gostinski lokal v Rožni dolini, ter osem slik zadnjega umetnikovega ustvarjalnega obdobja, pretežno iz zbirke Komelovih.

V umetnikov svet tako vstopimo z zgodnjim delom in, kot je zapisala Nelida Nemec, z deli, ki so zaznamovala umetnikov ustvarjalni vrhunec, saj se je njegova pot zaustavila sredi ustvarjalnega vzpona, v obdobju, ko sta svetloba in dominirajoča modra barva v svojem najširšem spektru zažareli z novo močjo.

KLAVDIJA FIGELJ