Spomini Vena Tauferja: Vilenica nam je dajala samozavest
Tako je ob uvodu v letošnji festival o rojstvu in rasti, načelih in značaju Vilenice razmišljal pobudnik mednarodne nagrade.
“Mislil sem, da mora nastati nekaj trajnega in resnično novega. Nekaj, kar bo predstavljajo slovensko literaturo v svetu in svetovno literaturo v Sloveniji.
Bil sem tajnik društva in jeseni leta 1985 me je predsednik Tone Partljič prosil, naj zastopam društvo na srečanju primorskih književnikov v jami Vilenica. To je takrat vodil kolega Aleksander Peršolja in prosil je, naj pride nekdo iz društva, da se pokaže povezanost primorskih ustvarjalcev z matično organizacijo. Bil sem silovito očaran in začaran z jamo. Vilenica je bila popolna, neomadeževana podzemna jama. Dojemal sem jo kot podzemno katedralo. Starodavno gotsko katedralo.
Še isti večer sem predsedniku društva in članom odbora napisal pismo, v katerem sem predlagal, da naredimo mednarodno literarno prireditev. Tedaj je Slovenija čutila, da se mora oživiti njena literarna, historična, politična preteklost. Preteklost Srednje Evrope. Ne Mitteleurope, ampak širšega prostora, ki se je že v času Avstro-Ogrske ob avstrijskem in ogrskem nakazoval kot tretji, slovanski del. Festival, sem mislil, naj bo nekaj posebnega, nekaj samosvojega. Naj opozori svet ne le na slovensko literaturo, ampak na literature tega prostora. Od Baltika do Jadrana, od Berna do Beograda.
Pomemben se mi je zdel integracijski princip različnosti. V Evropski uniji je danes to nekaj samoumevnega, v Sloveniji tistega časa pa je zvenelo morda kot bedasta šala.
Vilenica nam je dajala samozavest. Jan Skatsel, češki, ali kot je on govoril o sebi, moravski pesnik, mi je prvo leto poslal prav žalostno pismo, da se dogodka ne more udeležiti, ker mu ne dajo vizuma za izstop iz države. Nekaj let kasneje smo ga nagradili. Premalo se zavedamo, da je bila Vilenica prvo srečanje disidentov in tako imenovanih notranjih pisateljev. Prvič po dvajsetih letih so se tu srečali češki, slovaški, poljski pisatelji, ki so emigrirali na Zahod, in tisti, ki so ostali v svojih državah. Objemali so se, bili so stari prijatelji. Nikoli pa nismo vabili tako imenovanih notranjih pisateljev. Imeli smo odlične konzultante v vseh državah.
Vilenica je moj najsrečnejši navdih v življenju.”