Spoznati najglobljo srž človeka - resnično doumeti Auschwitz

Ja, včeraj je bil svetovni dan spomina na nezaslišane grozote nacističnega holokavsta: množične morije, ki je v šestih letih zvečine na moč preudarno izničila milijone nemočnih žrtev. V času, ki nas loči od holokavsta, smo o njem resda izvedeli nešteto srhljivih nadrobnosti, a očitno ne dovolj. In to, kar se je dogajalo po taboriščih smrti in drugih moriščih, je zadnja desetletja zgolj vsakdanja rutina, ki ne vznemirja ne boga ne Združenih narodov - pomislite na Irak, Afganistan, Čečenijo, dežele podsaharske in ekvatorialne Afrike, na včerajšnjo Bosno …

Ja, je bil (in prešel) svetovni dan spomina. In pika. Do naslednjega bomo pač mislili (in razmišljali - če si sploh še drznemo razmišljati o hudih rečeh) o čem drugem, se razume. Seveda so bile komemoracije, saj so vedno in povsod. Kot da bi človek s palico delal luknje v vodo in se pri tem medlo, vendar pomenljivo nasmihal v kamere. Táko je pač to naše, zvečine bebavim medijem in neodpustljivo podkupljivi vesti namenjeno obredje, ki zlahka in kot mimogrede kolne boga in se podlo roga človeštvu.

Kaj v resnici more slehernik - zdajle odmislimo s statistiko in kronologijo naphano zgodovinopisje - pa naj bo še tako načitan (torej dozdevno razgledan), sploh vedeti o holokavstu? Malo. In vendar je njegovo védenje ogromno (deloma in povsem nehote pa celo rahlo zavezujoče), če ga primerjamo s tem, kar o tej moriji “vedo” tisti, ki so jo - kot v posmeh nesprejemljivo krutim zakonom že zdavnaj pošastno “počlovečene” (torej izrojene) narave - preživeli.

Nepregledna množica spominov preživelih taboriščnikov in drugih žrtev nedoumljivo razčlovečenega in doslej najokrutnejšega totalitarizma nam resda marsikaj pove, toda ogromna večina pričevanj skuša apelirati na naša čustva, docela brez moči pa ostaja takrat, ko bi morala pritegniti in spodbudno vznemiriti ostro in hladno pronicljivost razuma. Da so bili nacisti in njihovi preštevilni pomagači neštetokrat hujši od najbolj krvoločnih zveri, vse predobro že zdavnaj vemo. Pozabljamo pa - pozaba nam pač omogoča živeti v sorazmernem udobju in lagodju - da so bili ti “nestvori” v svoji najgloblji srži prav tako racionalni (in čustveni), kot smo sami. In ker se s tem groznim dejstvom nikakor ne moremo (ne drznemo?) sprijazniti, zločince enačimo z demoni in nadnaravnimi pošastmi. Z izrojenimi bitji, ki naj bi bila nekaj povsem drugačnega od nas. A kaj nas same v resnici varuje pred “nenadnim” zdrsom v izrojenost in srhljivo razčlovečenost? Mreža nepredvidljivih in nerazložljivih naključij? Zgolj obča dobrota in dozdevno neomajna, na vsaki pasji procesiji hrupno deklarirana načelna zavezanost človečnosti?

Ko bomo znali sorazmerno zadovoljivo odgovoriti na ta vprašanja, bomo morda za drobceno spoznanje bliže rešitvi uganke, kakršno še vedno predstavlja in simbolizira Auschwitz. Do takrat pa se bomo morali sprijazniti z zavezujočim védenjem vse preredkih, žal, posameznikov, ki so se vidneje in jasneje od večine drugih približali jedru mučne zagonetke.

In med take pogumno vzravnane posameznike nedvomno sodi tudi nekdanja Heideggrova učenka, filozofinja in politična teoretičarka Hannah Arendt (1906 -1975). Preberite si - ne bo škodilo, če boste to storili večkrat med letom, ne le 27. januarja) - besede, ki jih je leta 1948 zapisala v sloviti študiji Izvori totalitarizma: “Ozračje norosti in neresničnosti, ki ga je ustvarila očitna odsotnost smisla, je resnična železna zavesa, ki očem sveta zastira vse oblike koncentracijskih taborišč. Življenje v njih je s stališča zunanjega sveta možno opisati s podobami iz posmrtnega življenja, se pravi z nestvarnostjo.” (Slovenski prevod je leta 2003 izdala Študentska založba v Ljubljani.)

Ko bo naš razum predrl zaveso, o kateri govori Hannah Arendt, bomo bliže resnici o nacističnih Auschwitzih, o zločinskosti slehernega totalitarizma. Takrat bomo onemeli pred sklenjeno, natanko izrisano podobo strahotno protislovnega bitja, kakršen je le človek. In morda bo odtlej grozot, kakršne uteleša Auschwitz, malce manj. Morda …

TOMO VIDIC