Sprava kot koncertna predjed?
Se je v senci Mutijevega koncerta prijateljstva minuli torek zgodila tudi toliko napovedovana in za marsikoga tudi pričakovana sprava med Italijo, Slovenijo in Hrvaško? Hja, težko vprašanje, na katero ni mogoče dati enoznačnega odgovora.
Srečanje predsednikov treh sosednjih držav, do katerega je prišlo pred koncertom na Trgu zedinjenja Italije, kujejo nekateri v zvezde in pišejo o “veličastnem zgodovinskem dejanju”. Verjetno je res prišlo do zgodovinskega dejanja, čeprav bodo o njegovi resnični zgodovinski vrednosti odločale prihodnje generacije.
Na osrednjem tržaškem trgu, baje najlepšem v Evropi, so prvič zaigrali slovensko himno, kar bi bilo še pred desetimi, petnajstimi leti nekaj nepredstavljivega. Večtisočglava množica je himno pozdravila z bučnim aplavzom. Predsednik italijanske republike Giorgio Napolitano se je skupaj s slovenskim Danilom Türkom in hrvaškim Ivom Josipovićem poklonil spominu na požig Narodnega doma. Stavbo na Ulici Filzi blizu Oberdankovega trga imajo še danes za simbol slovenstva (in slovanstva) v Trstu, pa čeprav je v njej ostalo bolj malo slovenskega ali slovanskega.
Predsedniki tokrat niso romali v Rižarno, edino nacistično uničevalno taborišče v Italiji, tokrat krivde italijanskega fašizma niso poskušalo skriti za nemški nacizem in pozabiti na obdobje pred letom 1943. Požig Narodnega doma 13. julija 1920 je pomenil začetek nasilnega raznarodovanja Slovencev in Hrvatov v fašistični Italiji. Bil je signal, ki ga je fašistična Italija tedaj poslala italijanskim državljanom slovenske in hrvaške narodnosti: požgali bomo vas vse, vašo kulturo in jezik, tako kot smo požgali vaš dom sredi Trsta. Ostali boste brez doma, brez varnosti, na milost in nemilost prepuščeni moči italijanske države. Šlo je za načrt sistematičnega iztrebljanja Slovencev in Hrvatov, načrt, ki ga je fašistični režim začel takoj in dosledno uresničevati. Pri tem sicer ni šlo za fizično iztrebljanje, kot pri Judih, ampak za izbris slovenske identitete, kulture, jezika - skratka, za uboj naroda.
In koliko časa je moralo preteči od tedaj? Polnih 90 let! In 65 let od dneva, ko je Italija postala svobodna in demokratična. Šele zdaj se je s simbolno gesto svojega predsednika opravičila za ta zločin!
Več v petkovi prilogi 7.val tiskane izdaje PN.
ROBERT ŠKRLJ