Sprehod po Katinari - kjer se marsikaj začne in marsikaj konča
Na Katinari marsikdo marsikaj začne. Otroci šolsko pot. Študenti medicine študijsko kariero. Zdravniki poklicno. Tudi nekateri gostinci so prav na Katinari začeli krčmariti. A tu se tudi začne pot mnogih rešilcev z vključeno sireno. Zato Tržačani vedo, da je Katinara tudi kraj konca.
Ponedeljek. Začel se je tretji teden v septembru. Na griču nad Trstom, nekako na meji med kraškim in morskim svetom ter na robu med občinama Trst in Dolina, so sence še podolgovate. Sonce je nizko, do osmih manjka še dvajset minut. Okrog bolnišnice je vse živo. Brezplačnih parkirišč ni več na voljo, zato se najde le plačljivi prostor. Številni smerokazi navajajo le italijanska imena krajev in bolniških oddelkov. Sem ne sega duh dvojezičnosti, kajti zakon za zaščito slovenske manjšine v Italiji ne upošteva, da je bil to nekoč slovenski kraj. A navodila na parkirišču so vseeno zapisana v dveh jezikih: italijanščini in (z manjšimi črkami) v slovenščini.
Oaza slovenstva
Tudi Giulia Granello zna nekaj slovenskih besed. Rodila se je v deželi Veneto, a študij medicine jo je pred desetimi leti zvabil v Trst. Tu je spoznala zamejskega Slovenca, s katerim živi na Opčinah. Od tam se po petnajstminutni vožnji skoraj vsak dan pripelje na Katinaro, kjer v okviru študijske specializacije pomaga na oddelku za nevrologijo. V preddverje bolnice, kjer je bar s trafiko, privihra ob 7.55.
“Tu na Katinari vedno piha,” začne. “Pozimi ob močni burji nekaterih vrat sploh ni mogoče odpreti,” se nasmehne.
V nekaj minutah, kar jo loči do začetka dela, Giulia predstavi živo pisano populacijo v vrsti za kavo in rogljiček. “V belo so oblečeni zdravniki. Svetlozeleni so navadni bolničarji, glavni bolničarji pa imajo še temnejši trak na uniformi. Tehnično osebje je oblečeno v sinje obleke, sanitarci so temnomodri, nosači imajo belo majico in rdeče hlače, v rumenem pa so nepoklicni bolničarji.”
Specializantka spije tržaški mali kapučino, nato pa nadaljuje: “Ta bolnišnica v državnem merilu ni pomembna, ima pa nekaj dobrih oddelkov, ki imajo svoj ugled. Kardiološki oddelek je precej znan, predvsem pa je znan urološki oddelek. Trst je eden od edinih dveh centrov v Italiji, kjer opravljajo operacije za zamenjavo spola.”
Do slovenske osnovne šole na Katinari je od bolnice pet minut hoje. Na desni poplesujejo taksiji in avtobusi, na levi ljudje zavijajo v pekarno, barčke ali trafiko. V neposredni bližini pa se živžav poleže. Petnajst čez osem se pred belo-oranžno stavbo zbere že lepa skupina otrok in staršev. Po treh mesecih se tako kot mnogokje v Italiji začenja šolsko leto. Črnolasa učiteljica pove, da je na šoli letos 47 učencev. Prvošolčkov je devet. “V glavnem obiskujejo to šolo otroci s Katinare, iz Lonjerja in iz mesta,” pojasni učitelj Matija Jogan. “Pouk traja do 13., po izbiri posameznikov pa tudi do 15. ali 16. ure,” doda, medtem ko se naglo bliža minuta, ko se bo gruča učencev zgrnila proti šolskim vratom.
Slovenske šole v Trstu vse bolj polnijo učenci iz neslovenskih družin. Pojav je spodbuden z vidika sožitja, hkrati pa zavira poučevanje in osvajanje slovenskega jezika. “Glede tega je Katinara oaza. Tu imamo samo tri ali štiri otroke s starši, ki ne znajo slovensko. Vsi ostali izhajajo iz slovenskih ali mešanih družin,” pravi Jogan. In res. Iz ust neučakanih otrok pred šolo je slišati izključno slovenščino.
Ob pol devetih se odprejo železna vrata. Plavolasa učiteljica otroke in starše povabi na šolski vrt. “Pozdravljam predvsem prvošolce,” pove, nakar se večinoma v modre predpasnike oblečeni otroci odpravijo v notranjost. Za najmlajše je to prvi korak na dolgi šolski poti.
Čok, Samec, Slavec ...
Cesta do naslednje, neizbežne postojanke na Katinari pa je kratka. V dveh minutah hoje skozi staro vaško jedro si že na vrhu griča. Od tam se razpira širok razgled na kraški obronek, na spodnjo vas Lonjer, na vasi dolinske občine in tudi na morje. To ni kraj začetka, ampak konca.
Katinarsko pokopališče je razmeroma majhno. Podolgem in počez ga prehodiš v minuti. Najbolj pogost priimek je tu Čok. Slovenski priimki pa so na skoraj vseh nagrobnikih: Samec, Slavec, Lavrenčič, Cunja, Primožič, Krpan ... Pokopališče obdaja kamnit zid v obliki kvadrata, sredi katerega je mrtvašnica. Prostor tik pred njo je namenjen uglednim pokojnikom. Na levi sta pokopana nekdanja kaplana na Katinari Franc Kosec in Jožef Zorman. Nagrobnik slednjega je dokument o slovenščini 19. stoletja, saj (brez strešic) piše: “Tukaj pociva cast. gospod Jozef Zorman. Rodil se je v Sentjurji na Kranjskim 24. januarja 1827. Vmerl na Ketnaru 7. oktobra 1877. Bil je pobozen in dobrotljiv, bil je goreci duhovni pastir, pravi sluzabnik Gospodovi crkve in naroda svojega verni sin.”
Na desni pa leži grob Ivana Karabaiča. V stari hrvaščini piše, da se je rodil na Krku in da je bil župnik, pomorski kurat in “vitez reda meksikansoga Guadalupe”.
Pobrateni s Černobilom
Čin si je prislužil tudi Ambrož Peterlin: 25-letnega športnika so pred nekaj dnevi namreč izvolili za kapetana ekipe Sloga, ki velja za najboljše odbojkarsko moštvo na Tržaškem. Živi na Katinari. Na vrtu gostilne, ki ji domačini pravijo “pri Gelmotu”, pa potoži, da je na Katinari Slovencev še zelo malo: “Ne vprašaj, kako je bilo, preden so zgradili bolnišnico, ker sem se rodil, ko je že bila tam.”
Bolnico so postavili leta 1984. Ambrož se je rodil aprila naslednjega leta, okroglo leto zatem pa je v Černobilu eksplodiral jedrski reaktor. Katinara se je takrat po goljufiji znašla v ospredju italijanskih medijev. Neznanec je namreč fotografiral belkasta stolpa katinarske bolnišnice in visoki dimnik ob njej. Sliko je nato prodal vsedržavnemu mediju, češ da je to ukrajinska jedrska elektrarna.
Primer kaže, kako grobo je bolnišnica spremenila videz Katinare. Nekdanja slovenska vasica na odmaknjenem griču je zato zdaj križišče mnogih poti. Sem vozijo številni avtobusi, in da bi bila mera polna, so skozi katinarski grič pred nedavnim izvrtali mnogo avtocestnih predorov. “Ne samo, da so se zaradi tega takrat tresle hiše,” pravi Ambrož, “uničili so tudi veliko zelenja.”
A odbojkar se tolaži z dejstvom, da na cesto pred njegovo hišo zapelje manj avtov. “Zdaj vsaj ne slišim rešilcev,” pojasni in med nizanjem slabih in dobrih plati življenja na Katinari se spomni cerkve. Krasijo jo freske Toneta Kralja. “Zaradi njih je cerkev najlepša stvar na Katinari.”
In še želja: “Upam, da bo ta gostilna zbirališče Slovencev. Že zdaj prihajajo sem tudi mladi, ki ne živijo na Katinari.” Zakaj pa gostilni pravijo Gelmo, Ambrož ne ve.
Bolnišnica se bo zrušila
Uganko razkrije nasmejani plavolasec za pultom. Giorgio Lorenzi, pravijo mu Jure, je katinarsko gostilno prevzel šele marca, a njeno zgodovino zelo dobro pozna: “Gelmo je bil moj pranono. To gostilno je imel od leta 1926.” Gostilna je nekajkrat zamenjala krčmarja, v glavnem pa jo je upravljala Juretova družina. Nekaj let je bila zaprta, potem jo je Jure prevzel od staršev. “Sem zahaja precej Slovencev, med gosti so v večini.”
Za slovenščino se za zdaj ni treba bati niti na nižji srednji šoli. Ta je ob robu ceste sredi poti med gostilno in bolnišnico. Obiskuje jo mladina med 11. in 14. letom starosti. “Številke so dobre, čeprav letos bode v oči podatek o prvem razredu,” se med rokovanjem namršči Aleš Brecelj. Kdor je kdaj poslušal njegova predavanja, ve, da je profesor z naočniki izjemno natančen. “Natančne podatke bova šla pogledat gor,” reče in že stopa po stopnicah iz pritličja v prvo nadstropje med rožnatimi stenami.
“V prvem razredu jih je šest, v drugem 16, v tretjem 19,” pojasni. “Dijaki prihajajo sem tudi iz Milj, saj so zaradi bolnišnice dobre prometne povezave. Nekatere imamo tudi s Krasa.” Večinoma so vsi iz slovenskih ali mešanih družin, kaže pa, da jih pritegne dober glas, ki gre naokrog o katinarski srednji šoli. A temu profesor Brecelj komajda prikima z besedami, ki so zanj najvišja možna mera samohvale: “Nekaj bo tudi tega, kar ste omenili.”
Ura je 10.40. V preddverju bolnišnice je ljudi prav toliko, kolikor jih je bilo pred tremi urami. Ljudje z zdolgočasenimi, trudnimi ali zaskrbljenimi obrazi čakajo, da bodo prišli na vrsto. Ob okencih sprejemajo vplačila za zdravniške storitve in izročajo izvide. V bližnji bar pa se po prvih treh urah dela, kot je v zgodnji jutranji uri napovedala, vrne Giulia Granello. Zdaj je v družbi in pije črno kavo. Vsi imajo na sebi belo haljo. Tri mlajše zdravnice, med katerimi je tudi Giulia, naštejejo težave, ki pestijo zdravstvo na Tržaškem. Arianna in Paola še posebej poudarita, da so varčevalni ukrepi vlade opustošili univerzitetni center na Katinari. Samo letos so ukinili dve specializacijski smeri.
Zdi se, da ritem kratkega odmora diktira najstarejši član skupinice. Zdravnik z mnogimi leti dela za sabo ob poslušanju težav italijanskega zdravstva reče: “Ta bolnišnica se bo zrušila.”
Ostali pri okrogli mizici se nasmehnejo. Ponedeljsko razpoloženje, pač. Konec tedna bo prognoza morda boljša.
Beseda in slika: PETER VERČ
