Spremeniti, da bo vse po starem
Je naključje, da so nemiri v Tuniziji, Egiptu in slednjič še v Libiji izbruhnili prav v času, ko so skoraj vsepovsod po svetu poskočile cene hrane? Je naključje, da so vse arabske države, kjer je ljudstvo vstalo proti svojim samodržcem, skoraj v celoti odvisne od uvoza pšenice?
Na ti vprašanji je že odgovoril libijski polkovnik Gadafi. Da bi umiril vstajo in upornikom spodmaknil ljudsko podporo, je napovedal znižanje cen hrane in ukinitev davkov, ki najbolj bremenijo osnovne življenjske potrebščine.
Zahodni mediji poročajo o demokratični revoluciji, o mladih Tunizijcih in Egipčanih, ki da so osovraženo oblast zrušili s pomočjo čudežne zahodne komunikacijske tehnologije facebooka in twitterja. Realnost je, kot se zdi, veliko bolj banalna.
Poglejmo nekaj suhoparnih podatkov. Svetovna kriza in borzne špekulacije so v enem letu, med lanskim in letošnjim januarjem, dvignile cene žita za kar 62 odstotkov, cene koru ze pa za skoraj 59 odstotkov. Rast cen hrane je najhuje prizadela revne države, v katerih ljudje za hrano porabijo skoraj vse, kar zaslužijo, pa še jim zmanjka. Medtem ko Evropejec v povprečju za hrano porabi manj kot 20 odstotkov dohodka, mora Egipčan zanjo odšteti skoraj petdeset odstotkov. Porast cen hrane je najhuje prizadela prav severnoafriške države, saj so največje uvoznice žita, med njimi je Egipt celo njen največji uvoznik na svetu. Tu so cene hrane v enem letu zrasle za več kot 20 odstotkov.
Draginja je samo prižgala, kar je v ljudstvu že dolgo tlelo. Nezadovoljstvo, ki ni imelo nobenega institucionalnega ventila, je eksplodiralo.
Vendar pa, mar niso te države med največjimi izvoznicami nafte na svetu? Mar niso prav zaradi tega najbogatejše? Drži. Prav po zaslugi črnega zlata je bila v teh državah rast bruto družbenega proizvoda v zadnjih letih najbolj vrtoglava. Toda resnični problem teh dežel ni v pomanjkanju denarja, marveč v njegovi neustrezni, nepravični razdelitvi.
Severna Afrika doživlja ekonomski razcvet, vendar brez družbene blaginje. V Alžiriji je revščina in strahovita nezaposlenost, pa čeprav dežela plava na ogromnih zalogah nafte in plina. Isto bi lahko trdili za Egipt in Libijo in za mnoge druge arabske države. Socialne razlike so se v vseh teh državah v zadnjih letih povečale, saj je razvoj temeljil na nizkih mezdah in na skoraj popolni odsotnosti delavskih in sindikalnih pravic. Dobičke od tujih investicij in izvoza nafte so imele samo maloštevilne domače elite, tuje multinacionalke in banke. Prav vse globlji prepad med bogastvom elite in revščino množic je ustvaril pogoje za ljudski upor.
Če ne bi prišlo do ljudske vstaje, bi zahodnoevropske države in ZDA še naprej podpirale domače elite, saj so jim prav te zagotavljale zelo ugodne razmere za poslovanje. Toda v hipu, ko so se eliti, krhki prav zato, ker ni imela skoraj nobene domače ljudske podpore, zamajala tla pod nogami, je moral zahod čez noč spremeniti strategijo. V Evropi doslej spoštovani in čaščeni arabski predsedniki so se nenadoma prelevili v diktatorje in samodržce, ki jih je potrebno zrušiti.
Zdaj je več kot očitno, kako poskušajo zahodne sile krmariti ljudsko nezadovoljstvo v smer, ki ne bo ogrožala interesov kapitala in multinacionalk. Tako ni naključje, da se v evropskih in ameriških medijih sploh ne govori o socialnem uporu, ampak zgolj o ljudski težnji po svobodi. Svobodi za koga? Za kapital? Za multinacionalke?
Prav tako ni naključje, da v Egiptu neboleči prehod v demokracijo in svobodo (trga) vodi vojska, ki je povsem odvisna od ameriške pomoči. V spremembe, ki v bistvu ne bodo veliko spremenile.
Tako se zdi, da bodo tudi potem, ko se bodo razmere “umirile”, čez Sredozemsko morje v Evropo še naprej drle množice obubožanih in prekletih. V Evropi bodo še naprej strašili z islamskim fundamentalizmom in pozabljali na resnične vzroke ljudskega nezadovoljstva v Afriki in Aziji. Kolonializmu kar ni videti konca.
ROBERT ŠKRLJ
