Spretni politiki se spoznajo na “lajkanje”
Stranke nimajo ne časa ne denarja za pripravo drage predvolilne kampanje, zato bo internet letos odigral še večjo vlogo, kot bi jo sicer. Svetovni splet, ki ga uporablja vsak dan več ljudi, je poceni, kreativnim politikom pa nudi nešteto možnosti za predstavitev.
PRIMORSKA> Vendar se volilcem ne smejo prodajati na zapleten način. Važno je, da so novičke udarne, da se med uporabniki spletnih omrežij širijo kot virus in da politik na svoj zapis zbere čim več pozitivnih odzivov, tako imenovanih “lajkov.” Vloga interneta se povečuje z vsako kampanjo že zato, ker narašča število uporabnikov spleta.
Janez Janša,Katarina Kresal, Aleš Zalar, Žiga Turk, zadnje čase - po tistem, ko je stranka Zares izstopila iz vlade - tudi Gregor Golobič so si kot uporabniki spletnih omrežij facebook in twitter že ustvarili prepoznavnost, ugotavlja Sebastjan Jeretič, ki je na prejšnjih volitvah skrbel za medijsko podobo Boruta Pahorja.
Naloga št. 1: pripeljati volilce na volišče: Še bolj kot kampanja in nagovarjanje volilcev prek klasičnih medijev ali interneta bo letos pomembna strategija, kako na volitve pripeljati prav vsakega svojega volilca, pravi Sebastjan Jeretič. “Udeležba na volitvah je bistvena in celoten psihološki proces mora voditi do tega, da bodo ljudje šli na volišča. Zato je najpomembnejša organizacija zadnjih dni kampanje,” pojasnjuje. “Veliko bolj pomembno se bo koncentrirati na volilce, ki so tvoji, kot pa skušati mobilizirati neopredeljene,” dodaja. Abstinenca je tako visoka, da razen Jankovića, če se bo odločil za kandidaturo, ostale politične stranke na levici niso sposobne mobilizirati neopredeljenih, ocenjuje Jeretič.
Že prisotni imajo prednost
“Znajo delati, sploh ti, ki so na twitterju. Znajo doseči učinek,” o spletni spretnosti zgoraj naštetih pravi Jeretič. “Na socialnih omrežjih je najpomembnejše to, da tvoji posegi sprožijo sneženo kepo. Objavljena novica mora iti naprej, drugi jo morajo posredovati, jo deliti med svoje prijatelje,” pojasnjuje logiko sodobne internetne kampanje. Pričakuje, da bodo imeli pred letošnjimi državnozborskimi volitvami v njej prednost prav tisti, ki so že stalno prisotni v omrežjih.
Jeretič, ki pravi, da letos ne bo vodil kampanje za nobeno stranko, pa ima nasvet tudi za tiste politike, ki bi radi v spletne vode skočili tik pred volitvami: “Kdor misli, da lahko pride na facebook na dan kampanje, se moti.” Mreža oboževalcev mora biti do takrat že zgrajena, zato bi novim spletnim navdušencem med politiki bolj kot profil lahko koristila stran oboževalcev (fan page), za katero vsi vedo, da jo ureja nekdo drug, ne pa politik osebno.
Učinek dobre šale
S tem, da morajo politiki na socialnih omrežjih predvsem presenečati in pritegniti pozornost z zanimivimi objavami, ki se širijo od ust do ust, se strinja tudi Miro Kline s Fakultete za družbene vede. Slovenske stranke so pri uporabi interneta preveč odmaknjene od ljudi, opaža. Internet uporabljajo na podoben način kot televizijo ali časopis, ne uporabljajo pa ga kot sredstvo, s pomočjo katerega bi v javnosti ustvarile govorice.
“Gre za čisto majhne stvari, o katerih potem zelo pogosto govorimo med prijatelji,” srž sodobnega pristopa opiše Kline. “Stranka mora povedati nekaj, kar ljudi preseneti. Lahko gre za dogodek, filmček, ki razkrije prijazno gesto nekega politika, ali pa za dobro šalo, ki si jo ljudje pošiljajo med seboj.”
Ljudje hočejo o politiku izvedeti vsak dan nove stvari in ne vsega naenkrat, ker si vsega ne morejo zapomniti, pravi Kline. Od letošnje kampanje sicer pričakuje, da volilni štabi predvolilnih nastopov ne bodo znali strukturirati in jim bo “zmanjkalo topov, s katerimi bi streljali.”
Poleg tega se nadeja suše tudi pri klasičnih oglaševalskih prijemih. Kampanje trajajo po mesec dni, a nazadnje so nas stranke z oglasi zasule šele dva tedna pred volitvami. Vsem manjka denarja, poudarja Kline; za domišljeno in prodorno klasično kampanjo je treba namreč odšteti 700.000 evrov ali več.
JANA KREBELJ
