“Sprijaznimo se, ljubčki: boga ni! Sami smo.”

Na celodnevnem znanstvenem simpoziju, ki ga je založba Arsem v sodelovanju z Javno agencijo za knjigo minulo sredo pripravila v ljubljanski Trubarjevi hiši literature, je zbrane uvodoma pozdravil gostitelj dr. Gašper Troha: “Vsi soglašamo, da je opus Svetlane Makarovič nekaj izrednega, a obenem se zdi, da je premalo znanstveno reflektiran.” In zato so vkup sklicali ugledne raziskovalce, katerih referati bodo naslednje leto objavljeni v reviji Jezik in slovstvo.

Opazovana in analizirana pesnica je za začetek predstavila svojo letošnjo knjigo Saga o Hallgerd, pred dnevi izdano pri založbi Arsem: “Napisala sem jo iz ogorčenja nad pohabljeno izvirno Sago o Njalu, ki je bila nasilno pokristjanjena in onesnažena s krščansko omlednostjo in dvoličnostjo.”

Na pesničin gnev se je takoj oprl pesnik, dramatik, prevajalec in literarni zgodovinar dr. Boris A. Novak, rekoč, da balade in pripovedne pesmi pogosto nastajajo “v obdobju tektonskih premikov, ko pride do radikalne spremembe oblasti, vere, vrednostnega sistema, in tako ohranjajo spomin na prejšnje obdobje, čeprav so prekrite s pozlato novega sistema”. Še posebej se je posvetil obliki, formi, ki pa “nikoli ni nekaj zgolj formalnega, kar še posebej velja za balade, kjer je ritem eden od ključnih nosilcev sporočila”. Forma in ritem sta tudi tista, ki se najelegantneje ogneta cenzuri in nadzoru, bodisi političnemu bodisi cerkvenemu. Z uporabo pradavnih, v naše podkožje zapisanih ritmičnih obrazcev nam Svetlana Makarovič po njegovem mnenju nadvse učinkovito govori o naši usodi, o našem življenju tu in zdaj, o bolečini, o izključevanju drugih in drugačnih, o usodah žensk ...

ANDRAŽ GOMBAČ

Kaj še je kdo povedal na simpoziju, preberite v prilogi 7. val petkove tiskane izdaje Primorskih novic.