Spust v Vilenico je strašen dogodek
Še danes, ko si predrzni upamo pokukati v vsak še tako skrit in svet kotiček sveta, nas spust v jamo hladno objame in opomni na našo majhnost. Nenavadno okolje, nekoč še bolj strašljivo in podobno preddverju pekla, je že od nekdaj zbujalo močna občutja, ki so jih pesniki nato prelivali na papir. Mnogim, že pred več kot dvesto leti, je bila navdih prav Vilenica. In tako je še danes.
Vilenica ni le najstarejša turistična jama v Evropi, odprta že vse od leta 1633, pač pa je v 19. stoletju slovela tudi kot najlepša, z bogatim kapniškim okrasjem, na drobno izdelanimi stalaktiti, stalagmiti, zavesami, cevkami in drugim okrasjem, obarvanim v odtenke od bele do črne in od rumene do rdeče.
Pisateljici se je jama zdela strašna
Zgodbe jam se po navadi začnejo z njenimi odkritelji, pogumnimi možmi, ki so premagovali duha časa in bajk, in si drznili v črnino podzemlja. A zgodba Vilenice se začne drugače, z listinami iz leta 1633 in prvimi turističnimi obiski. Takrat je grof Petač dal jamo v upravljanje lokavski župniji, ki je lahko razpolagala z zaslužkom od vstopnine. Med najzgodnejše obiskovalce se je tako že leta 1660 zapisal avstrijski cesar Leopold I., nato v 18. stoletju kralj Neaplja in Sicilije Ferdinand, naravoslovec Balthasar Hacquet, v začetku 19. stoletja pa se je v Vilenici leta 1816 in 1818 ustavil tudi avstrijski cesar Franc I. Šele leto zatem so začeli v Vilenici voditi vpisno knjigo, ki jo zdaj hranijo na Inštitutu za raziskovanje krasa v Postojni.
Pri ljudeh pa jama še vedno zbuja vtise, ki jih prelivajo na papir. Tako je Jamarsko društvo Sežana, ki ima Vilenico v upravljanju, letos pred njenim vhodom že drugič pripravilo večer jamske poezije, na katerem so jamarji brali pesmi o jamah. Vtise iz podzemlja so v verze strnili ljubitelji podzemlja Peter Pipan iz domačega društva, Jože Jerman iz Domžal, Fabi Feresin, Carlo Padovese in Roberto Barocchi iz Italije ter Adriana Gòmez Lezcano s Kube.
A lepota podzemlja in njene skoraj čipkaste stene obiskovalcev niso vedno očarale. Kot ugotavlja Jolka Milič v prispevku O prevajanju in poeziji (v reviji Srp) jama “na nekatere ljudi, zlasti na tiste, ki trpijo za klavstrofobijo in se tega včasih niti ne zavedajo, hoja po jamah in podzemlju - in včasih že sama misel na te sicer prav veličastne kamnate dvorane, a tudi mračne in skrivnostne hodnike, prehode, rove in čudne prostore najrazličnejših oblik, vedno malce strašljive zaradi nenadnega šelesta netopirjevih kril ali srebrnopolzečih kapelj s stropa in včasih pretihih ali prešumečih voda, vse to nekoliko spominja na prastare predstave pekla Dantejevega kova - vzbuja le bolj ali manj hudo tesnobo in skoraj preplah”.
Tako se Miličeva v svojem prispevku spominja italijanske pisateljice Giuliane Morandini, ki je pred leti pred podelitvijo nagrade vilenice Petru Handkeju stekla iz vhodne dvorane na prosto in ponavljala, da je jama strašna.
Gregorčič je videl navaden semenj
Še pred njo Vilenica ni očarala niti goriškega slavčka Simona Gregorčiča, ki si je jamo ogledal spomladi 1905. Miličeva tako navaja Gregorčičevo pismo prijatelju Ivanu Vrhovniku, v katerem je zapisal: “V nedeljo sem bil v Divači; naredil sem veliko “raboto”: užitka - nič. Moje oči in noge niso bile za tisto “vilenico”. Prihromavši tipajoč do pod stopnic, vsplezal sem nazaj rekoč si: 'Ko bi bil to prej vedel, vzel bi list do Ljubljane, da še enkrat vidim in poljubim mojega Vrhovnika!' Pravijo, da jama je prekrasna; ljudstva je bilo še precej, a prave vznesenosti ni videlo moje oko, ni čutilo srce: navadni semenj!”
Kljub temu, da nad jamo ni bil navdušen, pa je nekaj dni po obisku Gregorčič napisal pesem Iz ila. Kot navaja Miličeva, je torej obisk v jami vendarle zbudil tudi premišljevanje o rojstvu in smrti, o minljivosti človeškega mesa in večnosti duha.
Strašno brezno Compagnonija
Še dobri dve stoletji pred Gregorčičem pa se je o jami Vilenici leta 1795 razpisal italijanski pisec Giuseppe Compagnoni. Napisal je pesnitev v 375 verzih La grotta di Vileniza. Nekaj njenih verzov, pravi: “Terribil fatto! Alor cedendo anch'essa / L'inferior parte dell'immensa pietra, / Onde sorge non ultimo tra quanti / il circondano qui monti tremendi, / Vileniza si scosse, e un cupo offerse / Baratro immenso. La caverna oscura. / Ecco: scendiamo ...” V prevodu, ki ga je zapisala Jolka Milič, bi se ti verzi glasili: “Strašen dogodek! Tedaj ko je popustil / tudi spodnji del ogromne skale, / kjer se dviguje ne zadnji med tolikimi / strahotnimi hribi, ki jo tukaj obdajajo, / se je stresla Vilenica, in zijalo je / mračno in globoko brezno. Temna jama. / Glejte, spuščamo se vanjo ...”
Pod vplivom Compagnonija je pesnitev z naslovom La grotta di Vileniza detta di Corgniale v 351 svobodnih verzih leta 1802 v Trstu zapisal tudi Francesco Trevisani.
Nekoč vile, danes jamarji
Nenazadnje tudi o imenu jame Vilenice priča umetnost, pa čeprav ljudska. Stara bajka namreč pravi, da so v jami nekoč živele vile. Ljudi so na rajanje nadnaravnih bitij spominjale meglice, ki so se vrtinčile nad jamo ob nizkih temperaturah, ko se je iz podzemlja dvigal toplejši zrak. Po ljudski pripovedi so vile iz jame nekega dne s sabo v podzemlje odpeljale deklico, ki pa je zelo pogrešala svojo mamo in se želela vrniti k njej. Vile so ji to dovolile šele, ko je izpolnila njihovo nalogo in jim iz gradu pri Preložah prinesla tri zlate pomaranče, ki jih je čuvala stara graščakinja, je bilo leta 1930 zapisano v zgodbi, objavljeni v časopisu Jaslce, ki ga je urejal Virgil Šček.
HELENA RACE
