Srbski mediji na kolenih, raziskovalni novinarji v ilegali
Beograjčanka Brankica Stanković postaja v Srbiji pravi mit. Nekateri se celo sprašujejo, ali sploh zares obstaja. Že leto dni je namreč ni več mogoče zaslediti na TV zaslonih, njeno gibanje je omejeno na najnujnejše, ne pojavlja se v javnosti, izogiba se množičnim prireditvam, z mediji najraje komunicira pisno.
In vendar ga - vsaj v Beogradu - verjetno ni človeka, ki ne bi vedel zanjo. Brankica Stanković je namreč tista novinarka TV B92, ki že leta odpira najbolj neprijetne teme za srbske politike, tajkune in mafijce ter razgaljala ozadja političnih in gospodarskih zlorab v Srbiji. Pred letom dni jo je morala policija zaščititi, sicer bi jo imela na vesti; grožnje, ki jih je bila Brankica deležna po vsaki oddaji Insajderja, so prihajale z vseh mogočih strani, tudi najnevarnejših.
Grožnje zaradi razkrivanja resnice
Zgodba Brankice Stanković je tesno povezana z dokumentarno TV oddajo Insajder, ki je na sporedu TV B92 od leta 2004. Brankica je oddajo prevzela pod pogojem, da bo lahko sama odločala o temah in vsebini. In tako je tudi bilo. Rodila se je raziskovalna oddaja, ki je prerasla v fenomen na celotnem Balkanu in postala simbol novinarstva, kakršnega bi si želela vsaka demokratična družba.
Novinarska ekipa Insajderja se loteva najbolj občutljivih tem, od korupcije v državnih vrhovih do mafijskih poslov, in razburja vse po vrsti. Najbolj odmevne so bile na primer oddaje, v katerih so razkrivali ozadje uboja srbskega premierja Zorana Đinđića, še več ogorčenja pa je Brankica Stanković vzbudila med nogometnimi navijači, ko je razkrila, da se za fasado navijaških skupin dogajajo najhujša kriminalna dejanja, od preprodaje mamil do izsiljevanja.
Ogorčenje vpletenih ne bi moglo biti hujše, na nogometnih tekmah pa je preraslo v pravi javni linč. Resda so se namesto z živo Brankico obmetavali z lutko, poziv k linču pa je bil še kako zgovoren. Ob tem tudi policija ni več mogla ostati križem rok. Brankici je zagotovila 24-urno varovanje, ki traja že dobro leto, in nič ne kaže, da bi se mu lahko kmalu odpovedala.
“Stalna bližina telesnega stražarja me tudi po letu dni še vedno moti,” pravi Brankica, ki je morala iz varnostnih razlogov omejiti svoje gibanje v javnosti, se odpovedati terenskemu delu in družabnemu življenju. “Postala sem sicer urednica Insajderja, vendar še naprej tesno sodelujem s kolegi, ki so se nam pridružili v zadnjem času. Razmere za delo so sicer otežene, a Insajder ne bo odnehal,” je odločna Brankica.
Insajder premika meje
V zgodbi o Insajderju in njegovih avtorjih ni nepomembno dejstvo, da je RTV B92 v lasti tujcev. Od Sorosa so B92 kupili Švedi, od njih pred nekaj meseci Grki. Zato lahko novinarji svojo moč gradijo zgolj na gledanosti in odmevnosti svojih oddaj.
A tudi tuji lastniki se težko zoperstavljajo izsiljevanju kapitala, kakršnega so pred dobrim letom doživeli po objavi oddaje o Luki Beograd, enem najelitnejših še neizkoriščenih zazidalnih območij ob Donavi. Luka Beograd je bila pred leti aktualna tudi v Sloveniji, ko naj bi vanjo vlagal tudi slovenski kapital. A tega je že davno. Bolj sveža je zgodba o Delti Holdingu in kapitalskih povezavah v zvezi z Luko Beograd, ki so jih razkrili v Insajderju in zaradi katerih je prvi mož Delte Miroslav Mišković z B92 umaknil vse svoje oglase in RTV hišo skoraj spravil na kolena. To se na srečo sicer ni zgodilo, je pa bilo sporočilo vsem, ki bi si dovolili grdo govoriti o srbskih tajkunih, zelo jasno.
“Z Insajderjem smo res vplivali na sprejem nekaterih zakonov, kar se ne dogaja pogosto niti v tujini, kaj šele v Srbiji. Zaradi razkritij v naših oddajah je oblast izdala nekaj obtožnic in izpeljala nekaj aretacij, na sistem pa nismo imeli vpliva. Težava je v tem, da nas drugi srbski mediji ne posnemajo in da ni močnega javnega mnenja, ki bi vplivalo na oblast,” ugotavlja Brankica.
Novinarje ubijajo, lopove častijo
“Brankica Stanković ni edina žrtev nasilja nad novinarji, zagotovo pa je skrajni primer,” prizna predsednik Združenja neodvisnih novinarjev Srbije (Nuns) Vukašin Obradović, ki takoj našteje celo vrsto novinarjev, ki so bili v zadnjih petnajstih letih umorjeni ali so jim po življenju le stregli, pa o storilcih še vedno ne duha ne sluha. Nazadnje je bil žrtev lani poleti Teofil Pančić, novinar tednika Vreme, ki ga je skupina pripadnikov desničarskih organizacij napadla z železnimi palicami. Še vedno tudi ni razjasnjen poskus umora Dejana Anastasijevića, novinarja istega tednika, ki so mu neznani storilci na okno stanovanja namestili dve bombi, a je poskus umora preživel.
Ob tem je najbolj zaskrbljujoče dejstvo, da razen v primeru Teofila Pančića storilci niso bili kaznovani, pa čeprav na nekatere zločine Združenje opozarja že več kot deset let. Seznam se le daljša. Aprila 1994 so neznanci ubili novinarko Dado Vujasinović, decembra 2000 Slavka Ćuruvijo, Milana Pantića pa leto kasneje. Za te smrti še nihče ni odgovarjal, je trpek Obradović.
Kljub temu, da novinarji kažejo na oblast, se ta spretno skriva, pravi Obradović in prizna, da so danes razmere na medijskem področju v Srbiji veliko bolj zapletene kot v obdobju Miloševićevega režima. “Če je bilo takrat jasno, od kod prihaja represija, je danes težko reči, da za napadi na novinarje stoji oblast. Vsekakor utemeljeno sumimo, da del državnega aparata, če že ni neposredno udeležen v zločinih, zagotovo ščiti storilce najhujših kaznivih dejanj. Gre za ostanke preteklosti, ki danes še vedno delujejo v okviru policije in državnih tajnih služb,” je prepričan Obradović.
Država v precepu
Srbske oblasti seveda ne morejo biti zadovoljne s tem, kar razkrivajo novinarji Insajderja, vendar se na razkritja občasno odzivajo tudi bolj pozitivno. Po oddaji o tihotapljenju cigaret, na primer, sta bila tožilstvo in policija prisiljena sprožiti preiskavo proti vpletenim, saj so prišli na dan dotlej povsem nepoznani dokumenti. Nekateri vpleteni v nezakonite prenose denarja na Ciper so se po Insajderjevi oddaji znašli za rešetkami, med njimi direktor carine. Po objavi oddaje o korupciji v državnih institucijah pa so zamenjali zakon o lastništvu zemljišč.
Trenutno je na udaru Insajderja državni premogovnik Kolubara, ki ga vsakokratna oblast uporabi kot molzno kravo za financiranje strank in strankarskih prijateljev. Sistem, ki to omogoča, dobro poznamo tudi v Sloveniji in ga lahko v živo spremljamo na primeru Nacionalnega preiskovalnega urada. Z denarjem, ki ga vodstvo Kolubare potroši letno za najem mehanizacije, bi namreč brez težav kupilo nekajkrat več strojev, kot jih sicer najema. Tako pa ostaja večno brez potrebne mehanizacije, medtem ko najemniki bogatijo, podjetje pa se nikakor ne izkoplje iz rdečih številk.
Novinarska etika na psu
“Če bi vsi srbski mediji delali tako kot B92 in se ne bi ozirali na parcialne interese skupin in posameznikov, bi bilo danes tudi v Srbiji drugače,” je prepričan Obradović, ki vzrokov za ohromelosti srbskih medijev ne vidi zgolj v zunanjih pritiskih politike in kapitala. Ne le da mediji ne načenjajo nevarnih tem, celo pri poročanju o njih so zelo selektivni. Tako je samo B92, denimo, poročal o analizi poslovanja lastnika Delte Holdinga Miroslava Mikšića, ki ga je pripravil Center za raziskovalno novinarstvo Nunsa. Iz analize so jasno razvidne poti, po katerih je denar prek eksotičnih otokov odtekal iz Srbije in se ponovno vračal v državo prek fantomskih podjetij. “Iz tega jasno izhaja, da je medijska scena v Srbiji strogo nadzorovana in da so zelo redki mediji, ki bi se šli raziskovalnega novinarstva v duhu Brankice Stanković ali umorjenega Dejana Anastasijevića,” pove Obradović. Vzrok za to pa išče predvsem v skoraj popolni odsotnosti vsakršne novinarske etike.
Brankica vztraja
Čeprav dela v nemogočih razmerah, je Brankica Stanković odločena, da ne bo popustila: “Za nas je najpomembnejše, da javnost izve za vse, kar se dogaja v državi. Pravico ima do resnice.” Pri tem upa, da se bo stanje tudi v Srbiji čim prej vsaj približno normaliziralo in bodo tudi novinarji lahko opravljali svoje delo brez policijskega varovanja.
Tudi predsednik Nunsa Vukašin Obradović se nadeja boljših časov. Vendar dodaja, da bodo ti nastopili šele takrat, ko se bo tudi novinarski ceh spravil s preteklostjo. Nuns, ki je nastal leta 1994 kot protiutež tedanjemu edinemu novinarskemu društvu, namreč vztraja pri zahtevi, da se razišče vloga, ki so jo srbski novinarji odigrali v času Miloševićevega režima, kot njegov propagandni aparat. Ne zato, da bi se maščevali, temveč zato, da bi postavili profesionalne in etične standarde mladi generaciji novinarjev. “Prvi naboj v sporih nekdanje SFRJ so namreč izstrelili prav novinarji,” pove Obradović, ki je prepričan, da lahko le tako računajo na boljše čase za novinarje, medije in družbo.
VIDA GORJUP POSINKOVIĆ
