Srečanje gorskih tekačev s polnim Mesecem
Tržaški gorski tekači so se tudi letos zbrali ob polnem februarskem mesecu in Trst trikrat povezali s Krasom, dvakrat z nočnima tekoma, enkrat pa pri dnevni svetlobi. Držali so se načel “VPN” in “0 km”.
TEK> Zanimanje za v tem koncu Evrope enkratno in ekskluzivno tekaško prireditev Linee vertikali (Navpičnice) vedno presega logistične možnosti izvedbe, težave nastopijo zlasti pri izvedbi nočnih tekov, zato organizatorji prijave nehajo sprejemati pri številu 70. “Število udeležencev zapiramo, sodelujejo lahko samo pravi ljubitelji narave, gorski tekači, ki sodijo v to neobremenjeno družbo. Žal ne moremo povabiti več kot nekaj slovenskih prijateljev, tako kot je omejeno število Tržačanov,” je povedal motor Navpičnic Fabio Fabris - Alce.
Tudi letos so ostali pri znanem pristopu: v petek in soboto so pripravili dva in tri kilometre dolga nočna teka (vzpona iz Trsta proti Katinari in iz Botača proti Jezeru), v nedeljo pa so se povzpeli po štiri kilometre dolgi progi od Botača do Beke na slovenski strani, kjer jih je kot običajno gostil Mirjan Valenčič.
Do nedavnega so Navpičnice imenovali Tečemo z volkovi, kar se je meščanom, navdušenim za gibanje v naravi zdela dobra rešitev, manj pa so bili navdušeni vaščani Beke, saj jim volkovi delajo veliko škodo. Iz solidarnosti so tržaški gorski tekači nato dogodek preimenovali v Srečanje ob (polnem) mesecu (Incontro alla luna, prevod je približen). V petek je bil poln Mesec, bilo je jasno in kulisa je bila popolna, a burja je bila v polni formi, zato se druženje po prihodu na cilj ni pretirano zavleklo.
Še eno spremembo je doživel ta tekaški dogodek, organizacijska kapa ni več CAI CIM, gorskotekaška sekcija tržaškega planinskega društva, temveč društvo Le vie del Carso (Poti Krasa), združenje, osredotočeno na odkrivanje Krasa v vseh njegovih razsežnostih in vidikih, ob rekreativnih tudi kulturnih, zgodovinskih, ekoloških ... Vendar so organizatorji še vedno isti, sproščena družba ljubiteljev narave, nasprotnikov vsakršnega omejevanja in utesnjevanja.
Iz njihove prakse omenimo dve logistični prvini: “VPN” in “0 km”. Prejšnja leta so na sklepnem druženju s podelitvijo priznanj (ta je vedno zelo burna, duhovita in zabavna) kaj skuhali, tokrat pa so se dogovorili, da Vsak Prinese Nekaj. Čeprav niso prinesli prav vsi, se je nabralo zelo veliko raznovrstne hrane in pijače, tako da je problem nastal zaradi preobilja (kar po drugi strani spet ni najboljše). Vsekakor nihče ni ostal lačen. Organizirali so glasovanje z lističi ter izbrali avtorja najboljše glavne jedi in slaščice. Nič kilometrov pa se nanaša na izvor tistega, kar so udeleženci dobili v vrečki. “Običajno na tekaških prireditvah tekačem delijo majice, narejene kdo ve kje, mi pa smo se odločili, da jim ponudimo tisto, kar je pridelano prav tu, na Beki, česar ni treba dovažati od drugod,” je pojasnil Fabris. Tako so se v vrečki (žal še vedno plastični) znašle domače klobase, ob njih pa jabolka in buteljka refoška. Ni bilo videti, da bi kdo protestiral, ker ni dobil majice.
Najboljši tekač je bil Michele Ermacora iz Faedisa, rekorder teka skozi Briškovsko jamo in nekdanji svetovni rekorder v vzvratnem teku na 1500 metrov (leta 2004), zmagovalec Triajurja med posamezniki, ki so opravili z vsemi tremi etapami. Toda tekel je samo v nedeljo, tako da je skupno zmagal Marco Moretton pred Alessandrom Maraspinom, srednjeprogašem, ki redno trenira na Koprskem. Najhitrejša skupno med ženskami je bila Giulia della Zonca, triatletinja iz našega Golca, kamor se je preselila iz Trsta (njena slovenščina lepo napreduje). Najboljši Primorec v primorskem gorskotekaškem pokalu Danijel Vinčec iz Montinjana je tekel prvi in tretji tek, vsakokrat je bil peti. Lani je na prvem teku zmagal, tokrat pa je bila konkurenca močnejša, je priznal. Tudi letos bo tekel v primorskem gorskotekaškem pokalu in kolesaril na vzponih, temu pa bo dodal še kakšen duatlon. Ne nekaterih gorskih tekih mu bo družbo delal zmagovalec Navpičnic Moretton.
Četrti v skupnem seštevku je bil Slovenec Paolo Glavina iz Boljunca, eden od motorjev tržaške gorskotekaške druščine, ne samo odličen tekač, temveč tudi organizator številnih tekov. “V maju bomo prvič pripravili tek od tržaškega Goldonijevega trga do Sv. Justa, ki bo povezan z zimskim tekom skozi jamo v Briščkih, štela bo tudi skupna uvrstitev,” je povedal. Na vprašanje, kaj ga drži v tej druščini, pa je odgovoril: “To je dobra klapa, ki se ukvarja z zdravim športom. V te zapuščene vasi, kot je Beka, prinesemo nekaj veselja.” Glavina je kot domačin ob tekaški progi Botač-Beka opazil, da delavci sondirajo teren na trasi bodočega drugega železniškega tira med Koprom in Divačo. Veseli se, da se je dolina njihove Glinščice - kot kaže - izognila opustošenju zaradi železnice, skrbi pa ga usoda sosednje Beke, pod katero bo speljan predor.
Vprašanje, kaj jo priteguje v družbo gorskih tekačev, smo kopirali še za Chiaro de Cristini, učiteljico iz Trsta, tudi četrtouvrščeno (med ženskami). “Poznam vso družbo, je zabavna, zlasti se zabavamo po koncu teka, v tem čudovitem okolju. Najbolj mi je všeč prijateljstvo, ki nas povezuje, želja po zabavi na prostem, ob športu. Aktualen in absolutno pozitiven je ekološki poudarek. Teki so utrujajoči, a ko končaš, se počutiš krasno - in to moraš proslaviti.”
V Beki je bil tudi Sandi Glogovšek, Izolan, ki z družino že 17 let živi v Nemčiji. Na tek ga je povabil Valenčič, zato si je v teh dneh uredil dopust, v Slovenijo pa je prišel predvsem zato, da lahko sodeluje v tem enkratnem teku. “Včasih sem kolesaril, kot amater, zdaj sem triatlet. Malo sem že pozabil, kako se teče po teh naših gozdovih. Moji vtisi so odlični, razpoloženje je neverjetno, vsi smo kot neka velika družina. Tega v Nemčiji ne srečaš nikjer,” je bil navdušen.
Rezultate in predstavitev društva Le vie del Carso najdete na spletu: http://leviedelcarso.blogspot.com/.
VENČESLAV JAPELJ
