Srečanje predsednikov in obletnica požiga Narodnega doma

Kot da bi hotel s tem opravičiti požig Narodnega doma. Zob za zob, oko za oko. Včasih je že močno utrujajoče ponavljanje zgodovinskih stereotipov. Vselej na različnih bregovih, vselej za okopi lastne nacije, lastne bolečine. V drugem nikoli ne vidimo samega sebe. Ne čutimo bolečine drugega, ki je naša lastna bolečina.

Vemo, da se je iz plamenov Narodnega doma razplamtel požar, ki je zajel ves svet. In vendar se je zdelo, da se je svet iz njega rodil prenovljen, boljši, ali vsaj nekoliko, za drobec, za mišjo dlako boljši. Rodilo se je upanje, da se kaj takega ne more ponoviti.

Tedaj, pred 90 leti, ni gorela samo Fabianijeva stavba, ni gorel samo hotel Balkan, gorel je Trst, gorelo je mesto, kot ga poznamo, ali mislimo, da ga poznamo, z zbledelih razglednic habsburške zlate dobe. Gorelo je mesto vsaj strpnega sobivanja različnih narodov in kultur. Kar je ostalo na pogorišču, kar je zraslo na njem, je bilo neko drugo, tuje, neprijazno mesto. Mesto, ki je s svojih ulic pregnalo slovensko in hrvaško govorico. Mesto, od koder se je začel pohod na vzhodne meje novega, obnovljenega rimskega imperija.

To je zgodovina. Ampak zgodovina se nenehno dogaja. Zgodovina je vselej zdaj, ta trenutek. Zgodovina je v nas samih, zgoščena kot neizmeren, hipen blisk, ki para naše drobovje in nas vsak trenutek dela umrljive, zapisane niču. Ker je zgodovina zdaj, nam ne dopušča varnega odmika, osvežilnega oddiha. Ne dopušča nam, da bi se je otresli kar tako, z lahkotno neodgovornostjo. Od nas terja nenehno opredeljevanje - zdaj in tukaj. Kliče po vrednostnem opredeljevanju do današnjih narodnih domov in Srebrenic. Če trdimo, da so italijanski fašisti požgali tržaški Narodni dom zato, da bi maščevali uboj dveh italijanskih mornarjev v Splitu, menimo, da je bilo to dejanje sicer hudo, vendar v določeni meri upravičeno. Tako se obnašamo danes. Naš protest do krivic današnjega časa ni krik, ki bi paral nebo, ampak je mrmrajoče umikanje, skrivanje za bontonom in lepimi manirami. Zločini s kravato in milim nasmeškom.

Kogar moti, da bi predsedniška trojica na obletnico požiga obiskala obnovljene ostanke Narodnega doma in se z uradnim obžalovanjem zazrla v peklensko verigo zavrženih dejanj, ki so sledila požigu, bi to dejanje najverjetneje lahko ponovil - tudi danes. Podtikal bi požare, asimiliral tujerodce in osvajal, če bi le mogel, če bi to dopuščale mednarodne razmere in razmerja sil.

Roberto Menia, podsekretar v Berlusconijevi vladi, se koncerta prijateljstva, ki ga bo dirigiral slavni Riccardo Muti, ne bo udeležil, ker se ne strinja s trojnim predsedniškim poklonom spominu požiga Narodnega doma. Nič novega pod tržaškim soncem, bi lahko zavzdihnili. Ampak hudo je, ko nedopustni eksces postane običaj, ko se sprijaznimo s tem, da je nestrpnost nekaj normalnega in sprejemljivega, del politične logike. Na tak način so tisti, ki so se uprli nasilju, izenačeni s tistimi, ki so nasilje začeli. In vendar je revizionistična operacije prevrednotenja vrednot tu, na italijansko-slovenski meji, uspela. Fašisti in antifašisti, vsi so isti. Droben poklon na desno, droben poklon na levo, in vse bo izravnano, vse zakrito.

Pravzaprav: trije predsedniki bi lahko ne obiskali ne Narodnega doma ne obeležja eksodusu. Namesto tega bi drug drugemu obljubili, da bodo naredili vse, kar je v njihovi moči, da nam bo danes in tu bolje, da bodo vzpostavljene razmere za to, da bi se med seboj bolje razumeli. Napolitano bi obljubil, da bodo povsod, kjer živijo Slovenci, tudi v Trstu, Gorici in Čedadu, uvedli dvojezičnost v javnosti; Türk in Josipović pa, da se bosta oddolžila za izgon istrskih Italijanov tako, da bosta Italijanom, ki so ostali, zares, ne zgolj na papirju, zagotovila uresničevanje njihovih pravic. Tudi dvojezičnost v krajih, kjer je zdaj nimajo. Odnos do preteklosti se kaže v sedanjosti, kaže se v dejanjih, ki jih sprejemamo do ljudi, do skupnosti, ki živijo danes in tukaj.

Narodni dom še zmeraj gori, z njegovih oken v obupu v globino skačejo ljudje, gasilcem pa ne pustijo, da bi požar pogasili. V soju ognjenih zubljev pa plešejo črni vragi. Narodni dom je prispodoba sedanjosti, ki se razteza po svetu. In čez mejo še zmeraj, brez premora trumoma hodijo Istrani z družinami in imetjem, da bi si rešili gola življenja - in dostojanstvo. Vsak trenutek je na ulicah Kopra, Izole in Pirana čutiti njihovo odsotnost, praznino, ki so jo pustili za seboj. In te praznine ne moreta zapolniti ne beton ne veseljačenje beračev nove dobe pohlepa. In bolj, ko to našo usodo odrivamo, bolj sili v nas, bolj nas zapleta v mreže neizogibnega. Kot da bi drseli v nove konflikte.

Tržaški pisatelj Claudio Magris v reportaži iz Peruja ugotavlja, da bi se indiosi radi znebili krvi in zločinov španskih konkvistadorjev, Španci pa zanikali kulturo indiosov. A jim ne uspe. Inkovska in španska kri sta namreč v potomcih pomešana, nerazdružljiva. V njih živita dobro in zlo - enih in drugih. Isto bi lahko trdili tudi za Italijane in Slovence pri nas. Ko bi vsaj sprejeli drugega v sebi. ROBERT ŠKRLJ