Štafeta: Aljoša Čandek, košarkarski trener

“Za zdaj o vrnitvi v trenerske vode ne razmišljam, čeprav je seveda res, da ne moreš nikoli vedeti, kaj bo prinesla prihodnost. Lani sem enostavno začutil, da bi se moral bolj posvetiti družini in otrokom; to je bil tudi edini razlog mojega slovesa.”

>Navadno se je od športa težko prostovoljno ločiti.

“Zadnje mesece ga spremljam bolj kot navijač, čeprav to v resnici postane način življenja. Navsezadnje tako žena kot starejša hči trenirata odbojko. V vsakem primeru mi zdaj ostaja več časa zase. Seveda pa mi je košarka še vedno pri srcu in bi se z njo želel ukvarjati vsaj rekreativno. Čakam na poziv veteranske ekipe Zbogom, pamet (smeh).”

>Kako pa je Aljoša Čandek sploh zašel pod koše?

”Igrati sem pričel še kot otrok, leta 1986 pa smo celo osvojili naslov slovenskega pionirskega prvaka, ko nas je treniral Rado Krmac. Bil je tudi med ustanovitelji ŠD Koš, kamor me je povabil. V tistih zgodnjih letih je bila najmočnejša selekcija ob prehodu med kadete, kar sem uspešno prestal, nakar sem pod Željkom Ciglarjem odigral sezono tudi za člansko ekipo koprskega kluba, ki se je imenoval še Micom Marcus. Aktivno košarko sem potem opustil zaradi družinskih razlogov, mi je pa ostala blizu, zato sem se kasneje odločil za treniranje nadebudnežev.”

>Mnogi trdijo, da se Sloveniji košarkarsko ne obeta nič dobrega, ker iz mlajših kategorij ne prihaja dovolj (velikih) talentov.

“Težko govorim za ostale, v Kopru pa je mladih dovolj, bolj primanjkuje trenerjev. Zdaj imamo sicer tri košarkarske klube, a se vsi ubadajo s težavami, trenerjev pa je toliko kot denarja - torej malo. Sam sem v Košu vodil tri selekcije, čeprav sem treniral dve. Idealno bi bilo, če bi bil za vsako selekcijo na voljo po en trener, tako pa se je dogajalo, da sem, denimo, najprej vodil trening kadetov in takoj zatem v drugi dvorani mlajšo selekcijo.”

>Imajo današnje generacije dovolj volje in talenta, da zadržijo visoko raven slovenske košarke?

“Danes so otroci drugačni kakor v naših časih. Igrišča v glavnem samevajo, le redko se igra v prostem času, medtem ko smo mi vse popoldneve preživljali v 'haklu' na en koš. Ena od izjem je 19-letni Alen Hodžič, številni drugi pa raje na računalniku igrajo proti Barceloni ali LA Lakers, namesto da bi vzeli žogo v roke. Osebno sem vedno pogrešal tudi individualno delo, ko bi - denimo - med počitnicami lahko dodatno vadili z mladimi upi, pa nekako ni bilo pravega interesa, niti med njimi niti v klubu.”

>Verjetno so (bili) za trenerje najbolj obremenjujoči konci tedna?

“To pa vsekakor. Ob domačih tekmah je treba poskrbeti za celotno organizacijo, se dogovoriti, kdo bo za zapisnikarsko mizo in ostale podrobnosti, ob gostovanjih pa se trener prelevi še v voznika. Nekoč sem peljal ekipo v Mursko Soboto in nazaj v Koper, nato pa takoj odbrzel še v Črnomelj. Na srečo lahko potrkam na les, da na cesti nikoli nismo imeli nesreče.”

>Kakšna prihodnost se obeta koprski košarki?

”Ne kaže prav bleščeče. Vsi trije klubi, Famnit, Koš in Koper, imajo težave, vsekakor pa je škoda, da nismo tako ali drugače zadržali prvoligaškega statusa. Govorilo se je tudi o možnih združitvah; do tega bo morda kdaj prišlo, vendar čas teče. V Košu smo že vzgojili vsaj eno izjemno generacijo, letnik 1992-93, dobro se dela tudi v Portorožu, žal pa je na voljo vse manj sponzorskega denarja. Gotovo bi potrebovali močan klub, ko bo Koper čez dve leti eden od gostiteljev evropskega prvenstva.”

>Komu predajate štafeto?

“Odločil sem se za trenerja iz Kopra Marina Kraglja, ki je letos vodil nogometaše Krasa. Kakšna je razlika v delu z mlajšimi selekcijami med slovenskimi in italijanskimi klubi?”BORIS PLANINC