Štafeta: Eva Mori, odbojkarica Hita N. Gorice

>Vašega predhodnika zanima, kakšne so vaše odbojkarske ambicije.

“Rada bi postala profesionalna odbojkarica. Staršem sem že povedala, da mi odbojka pomeni skoraj vse. Že zdaj razmišljam o napredovanju in morebitni selitvi v drug klub. Ker končujem osnovno šolo, bom iskala kraj, ki bo najboljša kombinacija dobrega kluba in primerne srednje šole, to pa je lahko ob Novi Gorici predvsem Maribor, Koper in Ljubljana v kombinaciji z igranjem v Kamniku. Če bom dobro napredovala, se čez nekaj let ne bom ustrašila ponudb iz tujine.”

>Kaj pa šola?

“To je šlo vedno vzporedno po ustaljenem urniku. Takoj po pouku so na vrsti naloge, potem pa trening. Prej sem imela po šoli še tri ure časa, zdaj ga je zaradi vožnje z očetom na treninge v Novo Gorico uro manj in je po vrnitvi treba še kaj narediti.”

> Kako ste se z vašo višino znašli na položaju organizatorja igre?

“Bil je pravi splet okoliščin. Z odbojko sem se spoznala že v predšolski dobi, ko sem z mamo, ki je bila igralka in nato trenerka domačega kluba, odhajala na vadbo. Žoga se me je hitro prijela. Pri tem je pomagal oče in od začetka osnovne šole pri načrtni vadbi dedek, ki je bil tudi trener v klubu. Pred mano je začela trenirat odbojko še starejša sestra, ki zdaj igra v Ljubljani za Sloving Vital. Odbojka je neločljiv del naše širše družine. Tehnike mi ni manjkalo, po višini pa dolgo časa nisem izstopala. Glede na spretnost in iznajdljivost sta se mama in dedek odločila, da bom podajalka. Danes, ko sem precej zrasla, sem jima za to odločitev hvaležna. Visoke organizatorke igre so, če dovolj dobro igrajo, v razvitih odbojkarskih državah zelo iskane.”

>Kako ste se kot najmlajša prva podajalka znašli med našimi članskimi prvoligaši?

“Z novogoriškim klubom so tekli dogovori o mojem prestopu že jeseni, a je padla odločitev, da se bom selila naslednjo sezono.Zaradi težav s poškodbami so me v zimskem prestopnem roku poklicali iz Nove Gorice. Hitro smo se dogovorili. Po prvem stiku z ekipo je sledilo olajšanje, saj so me starejša dekleta dobro sprejela, obenem pa sem se hitro prilagodila njihovemu načinu dela. Druga zelo dobra izkušnja je bila delo s trenerjem Markom Kalcem: prvič zato, ker mi je pokazal veliko novega, in drugič zato, ker sem se končno znašla pod strokovnim vodstvom nekoga, ki ni iz moje družine, kar me je na nek način razbremenilo začetne treme. Tekme so pokazale, da sem kar iznajdljiva tudi med izkušenejšimi igralkami. Prav so mi prišli tudi nekateri triki, ki jih je name iz svojih igralskih časov na podajalskem mestu prenesla mati.“

> S kadetsko reprezentanco ste se uvrstili na EP. Kako ocenjujete vaše možnosti?

“Skupina s Turčijo, Češko, Španijo, Srbijo in Poljsko je zelo težka. Če bomo ponovile igre iz kvalifikacijskega turnirja, predvsem tisto z Ukrajino, bomo dosegle kakšno zmago. Z dosti bojevitosti in nekaj sreče bi lahko napredovale v drugo fazo tekmovanja in se potegovale za osmo mesto, kar bi bil lep uspeh. Zanj veliko delamo. Vsak mesec imamo teden dni priprav, vmes pa je bil še turnir slovenskih regijskih reprezentanc do 15. leta, ki se je končal v torek“

>Kakšen je bil vaš dosežek?

“Primorke smo se prebile v finale, kjer smo morale priznati premoč celjski regiji, za katero igra res dobra generacija Alianse - trenutno enega najboljših klubov v Sloveniji.”

>Komu predajate štafeto?

“K besedi vabim odbojkarja Jasmina Čuturiča, ki sodi med moje vzornike. Zanima me, kje in do kdaj bo še nadaljeval svojo bogato in dolgo kariero.” IGOR MUŠIČ