Štafeta: Marjan Mijatović, karateist

>Kako ste se srečali s karatejem?

“Najprej sem v Gažonu igral nogomet, potem pa sem se na pobudo trenerja karateja Leopolda Jermana začel resneje ukvarjati s tem borilnim športom, ki je postal moja strast. Zdaj bo že 23 let, kar se ukvarjam z njim.”

>Kako uspešno?

“Imam mojstrski pas drugi dan. V lucijskem klubu Gymco smo na SP kot ekipa dvakrat zasedli peto do osmo mesto, na EP dvakrat tretje, enkrat smo zmagali v pokalu Mediterana. Bili smo tudi najboljši klub v Evropi. V naši ekipi so nastopali Ante Šolaja, postal je celo svetovni prvak, Stane in Stojan Ristič, Mile Majkić, Jure Šubic.”

>Kako sta ustanovili karate klub Budo?

“Ko je Gymco prenehal delovati, in podobno se je zgodilo tudi s koprskim klubom Shotokan, sem sklenil ustanoviti nov klub. Zanimalo me je predvsem delo z otroki. Po treh letih imamo že kar lepe rezultate. V klubu nas je približno dvajset, od tega sta dve tretjini mladih. Od Shotokana smo nasledili dejavnost in telovadnico na koprski srednji tehniški šoli.”

>Kakšne cilje sta si zadali v klubu?

“Prvi cilj je bil, da pridobimo ustrezno izobrazbo. To smo opravili in začeli smo delati z mladimi, na katere želimo prenesti naše znanje in izkušnje. V klubu sva dva trenerja, ob meni še Bojan Fortuna, tretji dan, ki je v karateju že več kot 30 let.”

>Ukvarjate s s tradicionalnim karatejem. V čem se ta razlikuje od drugih zvrsti?

“Smo člani zveze klubov JKA (japonska zveza karateja) Slovenije, udeležujemo se njenih strokovnih seminarjev ter opravljamo izpite za šolske in mojstrske pasove, udeležujemo pa se tudi drugih seminarjev in tekmovanj, ki jih organizirajo v Sloveniji ter Italiji in Hrvaški. Poznamo tradicionalni in športni karate, v slednjem se borijo z rokavicami in drugo zaščito, poudarek pa je na borbah. Pri tradicionalnem karateju nisi toliko zaščiten, čeprav se tudi tu boriš, poudarek je na tehniki.”

>Kako pa je z vzgojo? Karate je močno orožje, zato se mora karateist znati obvladovati.

“Veliko pozornost posvečamo obnašanju karateistov, vzgoji, hierarhiji. Meni samemu je tradicionalni karate prav zato tako všeč. Toda disciplinirano obnašanje je danes za mlade zahtevno, saj jih doma razvajajo. V klubu jim naložimo naloge in jih učimo delovnih navad.”

>Kakšna je hierarhija pasov v karateju?

“Imamo šolske stopnje kju in mojstrske dan. Začetnik dobi deseti kju in lahko napreduje do prvega kjuja, nato pa si s polaganjem izpitov pridobi prvi dan ter nadaljuje proti devetemu danu. Mojster Tanaka, ki prihaja v Celje na štiridnevni seminar, največji dogodek v tradicionalnem karateju pri nas, ima osmi dan.”

>Kakšne uspehe je doslej zabeležil vaš klub?

“Letos smo dobili državnega prvaka, sin Ivan je zmagal na DP v katah. Ob tem sta Elza Omerašević iz Padne in Elena Mijatović osvojili dve drugi mesti, naši mladi tekmovalci pa so bili še dvakrat četrti.”

>Damir Skomina vas sprašuje o težavah.

“Največje so finančne. Nihče nima posluha za ta šport, ki ni atraktiven. Večinoma se financiramo s članarino, nekaj malega dobimo od donatorjev, stroške pa pokrivamo tudi iz lastnih žepov in iz žepov staršev. Nekaj denarja si letos prvič obetamo od občine, saj smo se prijavili na njen razpis. Sicer pa težave nastajajo, ker starši nimajo časa za ukvarjanje z otroki. V klubu mlade učimo in vzgajamo, opravljamo tudi tisto delo, ki bi ga morali starši.”

>Komu izročate štafetno palico?

“Jasminu Bečiroviću, kikboksarju iz Lucije. Nekoč je z nami v Gymcu treniral karate. Vprašal bi ga, kaj ga je pritegnilo v tem njegovem novem športu.”VJ