Štafeta: Pavel Pinni, nekdanji trener Hita Gorice

> Pišlarja zanima, ali ste še povezani z nogometom oziroma kdaj se boste vrnili k trenerskemu delu?

“Ta čas še ne morem reči, kdaj se bom vrnil. Ponudbe, ki bi me zadovoljila, še nimam. Pri odločitvah za delo vedno tehtam več faktorjev - finančnega, resnost kluba, organiziranost, njegove ambicije, pa še kaj. Sicer sem aktiven. Redno obiskujem izobraževanja, ki jih organizira NZS in gledam prvoligaške tekme. Nad zadnjim seminarjem v Velenju sem sicer razočaran, ker so organizatorji strpali v isti program profesionalce in amaterje. Skupine bi morale biti manjše, z ločenimi programi po zahtevnosti in namenu.”

>S Pišlarjem sta bila soigralca pri nekdanjih Vozilih. Kakšni so spomini na tiste čase?

“Dobro sva se razumela, čeprav sva bila na nasprotnih koncih - on kot vratar, jaz kot napadalec. Sicer je nogometno dogajanje konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let težko primerjati z današnjim. V ekipi smo bili skoraj vsi sošolci iz osnovne šole. Poznali smo se v dno duše. Po delu smo hiteli na avtobus, da smo še ujeli nekaj dnevne svetlobe za trening. Ta je bil štirikrat tedensko. Vožnja na tekmo v Lendavo je trajala deset ur. Doživel sem vse - od izpada v drugo ligo do drugega mesta v prvi slovenski in kasnejšega nesmiselnega administrativnega regijskega združevanja ekip po portoroških sklepih.”

>Kako danes kot nekdanji napadalec in trener gledate na odhod Velikonje iz Hita v Maribor?

“Kaj posebno natančnega ob tem ne morem reči. Kdor je sodeloval v transferju, ve, zakaj se je zgodil prav sedaj in na takšen način. Verjetno bo ta prestop kar dober. Maribor se je dokazal kot klub, ki zna uveljaviti in prodati igralca. Osebno nisem zagovornik tega, da gre mlad nogometaš kar naravnost v tujino. Ko si enkrat vrhunski v naši ligi, ki ni tako slaba, pa je čas, da se preizkusiš v tujini. Vsekakor mora biti v ospredju razvoj igralca in ne polnjenje luknje v klubski blagajni. Pri razvoju mladih igralcev je sicer Gorica iz svoje šole veliko dala članskemu nogometu - več kot Maribor iz svoje šole.”

>Kot trener ste delovali tudi v Celju. Zakaj nogomet v velikem mestu na odličnem stadionu ni napredoval?

“Težko je najti nek očiten pravi vzrok. V mojih časih sta bila ekipa in pogoji dela dobri. Krajši čas je temu sledil tudi rezultat. Po desetih krogih prvenstva smo vodili, ko pa smo enkrat padli, se nismo več zares pobrali. Celjsko okolje je sicer zaradi rokometa nekoliko specifično. Pričakuje se vrhunski dosežek, če pa to ne uspe, hitro pade zagnanost.”

>Iz Celja ste odšli v Primorje, ki je sedaj zadnje. Kje vidite možnosti za obstanek?

“Zaostanek ni velik in časa je dovolj. V finančnih težavah so tudi drugi tekmeci v boju za obstanek. Če bi igralci ostali, in če bi se razmere v klubu uredile, bi Primorje lahko solidno igralo v prvi ligi. Dejstvo je, da je težko biti profesionalec s 500 evri plače, ki zamuja. Predvsem je treba realno zastaviti poslovanje, cilje in način dela. Če pač denarja za profesionalno moštvo ni, je treba organizirati čim boljši amaterski način dela in se držati dogovorjenega. Seveda bo pa tako kvaliteta - pa ne le v Primorju - padla. Odgovorne v nogometu bi pozval le, da pri nujnih kriznih varčevalnih ukrepih nazadnje režejo pri trenerjih. Če želimo še imeti dober nogomet, morajo biti trenerji kadetov, mladincev in članov v prvi ligi profesionalci, a vidim, da tudi ta standard ne drži več.”

> Komu predajate štafeto?

“Dolgoletnemu trenerju Iskre Avtoelektrike - mojega domačega namiznoteniškega kluba v Vrtojbi, Miroslavu Tokiću. Zanima me, kako on v svojem športu vidi izhod iz krize.” IGOR MUŠIČ