Štiri temeljni grehi mariborske nadškofije in slovenske politične srenje

> Tajkunskim zgodbam s svojim odmevnim finančnim škandalom sledi tudi RKC. Kaj pri zgodbi mariborske nadškofije tiči v ozadju?

“Zadnje čase predvsem polemizirajo o tem, koliko denarja so pri tem izgubili. Ob tem pa pozabljajo, kaj bi se zgodilo, če bi jim vse te naložbe uspele. Ali potem problema ne bi bilo? Konec koncev je vseeno, koliko denarja so pri svojih zgrešenih investicijah izgubili ali koliko bi ga lahko pridobili. Bistvo je v vprašanju, zakaj so se v to sploh spustili.”

> Mar ni malce nenavadno, da se kapitalistične igrice gre ustanova, ki naj bi bila namenjena širjenju krščanstva?

“Izpostavil bi štiri probleme, štiri grehe, ki pri vsem tem ne pridejo do izraza. Prvi greh je zadeva, ki se dotika neprofitnosti tovrstnih inštitucij. Za vse civilnodružbene organizacije (od dobrodelnih, laičnih, verskih …), ki niso podjetja, velja, da lahko uporabljajo tržne mehanizme in da lahko prodajajo določene izdelke. Razlika med podjetniškimi organizacijami in med prej naštetimi je v tem, da je dobiček, ki ga pri tej pridobitniški dejavnosti ustvarijo, potrebno obvezno nameniti svoji temeljni dejavnosti. To naj bi veljalo tudi za RKC, ki ni pridobitna organizacija, čeprav vseskozi ravna ravno nasprotno.”

> Se tega svojega poslanstva ne drži?

“Problem je v tem, da se Cerkev v Sloveniji od vsega začetka, torej od začetka devetdesetih, obnaša izrecno profitno. Njen izvorni greh je vsekakor že denacionalizacija. Kot največja denacionalizacijska upravičenka je dobila velike posesti, ogromno denarja - največ izmed upravičencev. Denacionalizacija v smislu 100-odstotne naturalizacije je bila pisana na kožo Cerkvi in predstavlja svetovni unikum. V svetu namreč ni podobnega primera, da bi se na ta način vračalo odvzeto premoženje, in to še v celotni, domnevni takratni vrednosti (vključno s t. i. fevdalnimi posestmi). Gre za absurd najhujše vrste.

Cerkev je sicer pritiskala za zakon, ki bi ji to omogočil, krivda politike pa je, da je bil tak zakon sprejet. Greh Cerkve se kaže le v tem, da je z vsemi rokami pograbila, kar se ji je ponujalo, hkrati pa poudarjala, da je še vedno revna …”

> … da lahko konstantno pritiska na državo tudi na drugih področjih?

“Da, to je del njene, izrazito dvolične strategije. Npr.: storitve, kot so verski obredi (pogrebi, poroke …), so običajno plačljive zadeve. Gre za storitve na sivem trgu in to v času, ko predlog novega zakona v imenu odpravljanja črnega trga preprečuje celo medsosedsko pomoč. Ni naključje, da se ni in zagotovo tudi nikoli ne bo omenjal črni trg v zvezi s cerkvenimi storitvami. Nikoli ne bo postal problematičen tisti del cerkvenih storitev, ki jih ponuja svojim vernikom, odjemalcem in jih tako ali drugače zaračuna. Gre za storitve brez transparentnih cenikov, brez računov, brez obračunanega ddv …”

> Lahko govorimo o gospodarskem kriminalu?

“Ali je to gospodarski kriminal, mora odgovoriti država, saj je kriterij kriminala v zakonodajnih normah in njihovih sankcijah. Dejstvo pa je, da je Cerkev že zdavnaj prekoračila prag, kjer bi se profit, kot del njenih stranskih produktov, kot del njene poslovne dejavnosti, vlagal nazaj v njeno osnovno, versko dejavnost. Vlaga se z namenom ustvarjanja novega profita. To je pa tipičen primer podjetništva. Zavestno sedi na dveh stolih.”

ROBI ŠABEC

Nadaljevanje pogovora objavljamo v prilogi 7. val petkove tiskane izdaje Primorskih novic.