Svete krave in pridne mravljice

Bolj ali manj vse, kar bo povedanega v času do referenduma o RTVS, bo dišalo po preprečevanju političnih vmešavanj in povečevanju ali pa ohranjanju novinarske verodostojnosti. A namere politike morebiti le niso tako čiste, prej bi držalo nasprotno: interes politike za obvladovanje medijev je prav neverjeten. Zdi se, da bo z vsakokratno zamenjavo oblasti postalo poseganje v sestavo uredništev folklora. Zakoni so le krinka.

Rešitve ali novi zapleti?

Ta krinka bo medijskemu svetu gotovo prinašala tudi nekatere dobre spremembe. Za zakon o medijih, ki ga vlada še ni obravnavala in ga torej še ni na poslanskih klopeh, denimo velja, da bo poskusil preprečiti nerodna lastniška lomastenja po medijih. Lastniki, pa naj bodo to posredno država ali pa zasebna podjetja, se z deleži obnašajo kot svinje z mehom, stroške znižujejo z zmanjševanjem uredništev, od novinarjev pa pričakujejo prijazno poročanje o sebi in tudi o oglaševalcih, ki v hišo prinašajo denar. Svojo poslovno vizijo vsiljujejo prek imenovanja svojih ljudi na uredniška mesta, to pa v medijskih hišah, kjer niso zaposleni delavci, ki opravljajo rutinsko delo, pač pa ljudje, ki med drugim izražajo stališča in v tem vidijo pomemben izraz svoje avtonomije, povzroča trenja, celo sovraštva. Menjave v vrhu medijskih družb v uredništvih premešajo vse karte, žrtve te zmede pa so, vsaj dokler se stvari spet ne postavijo na mesto, uporabniki medija.

Poleg stvari, ki bi jih zakon lahko dejansko uredil, pa aktualna oblast, tako vsaj menijo kritiki medijskega zakona, prodaja tudi rešitve, ki odpirajo pot za politične vplive. Kot takšno naj bi bilo moč razumeti določilo, da lahko inšpektor bajno oglobi medije, ki bi spodbujali k narodni, rasni, verski, spolni ali drugi neenakopravnosti, k nasilju ali vojni ter izzivali narodno, rasno, versko, spolno ali drugo sovraštvo in nestrpnost. Kateri so ti malopridni mediji, torej ne bo ugotavljalo sodišče v kazenskem postopku, pač pa kar inšpektor po lastni presoji, svarijo v Združenju novinarjev in publicistov.

Rešitve, ki rešujejo, in rešitve, ki zapletajo že zapleteno stanje, naj bi bile tudi v zakonu o RTVS. Prav zaradi tega, ker je nova ureditev javnega zavoda “sui generis”, torej svoje vrste, in se ne zgleduje po že videnem, jo bo javnost, poklicana na referendum, težko primerjala z že znanimi sistemi in se odločala o njej. Prav tako bo težko presodila, ali zakon povečuje ali zmanjšuje politični vpliv na RTV Slovenija, saj so zagovorniki in nasprotniki zakona glede tega na nasprotnih bregovih. Rezultat bo tak, da bo udeležba na referendumu nizka, in še tisti, ki se ga bodo udeležili, ne bodo vedeli, o čem odločajo, RTV pa bo po novem ali po starem zakonu ostala politični plen.

Mravljice in svete krave

Zelo nerodno pri vsem pa je, da si tudi nekateri novinarji predstavljajo, da sta aktualna zakona, ki se nanašata na medije, čarobni palčki, ki bosta rešili nakopičene težave; predvsem tisto, da mediji niso več javna glasila in ne služijo javnemu interesu, pač pa interesom svojih lastnikov. A ne bo šlo tako zlahka, kajti mnoge težave izhajajo iz ustaljenih razmerij v novinarskih kolektivih.

Vsem slovenskim medijskim hišam je skupno dvoje: svete krave in mravljice. Svetim kravam, ki si s svojim delom ne zaslužijo pol tistega, za kar so plačane, se nikoli ne zgodi nič. Zaradi odvzema privilegijev in znižanja plače bi namreč zagnale vik in krik. Trdile bi, da se nanje izvajajo politični pritiski. Zato jih je bolje pustiti pri miru. Pridne mravljice, ki opravijo večino novinarskega dela, pa ostajajo v negotovem ekonomskem položaju. Medijske hiše jih plačujejo kot honorarne sodelavce ali pa jim nakazujejo borne pavšalne zneske prek pogodb, ki jih lahko uprava medija prekliče, kadar koli se ji zahoče. Verjetno bi se marsikateri uporabnik medijskih vsebin zgrozil, če bi izvedel, da mlademu novinarju, ki ob desetih zvečer s terena poroča o bedi delavcev, konec meseca, ko od svojega pavšala odšteje prispevke za socialno varnost in vse stroške, povezane z delom, na računu ostane manj od minimalne plače.

Velik del medijskih vsebin v Sloveniji tako ustvarijo socialno in ekonomsko zelo ranljivi ljudje, ki tudi med svojimi zaposlenimi kolegi nimajo pravega razumevanja. Ta ekonomska negotovost odpira pot tudi ostalim pritiskom, podcenjenost dela mladih sodelavcev pa odpira vrata v novinarstvo vsakomur, ki ni sposoben za kaj drugega.

V ta stanovska razmerja, ki močno vplivajo na kakovost poročanja, težko poseže kateri koli zakon. Nad resnostjo razmer se morajo najprej in najbolj zamisliti novinarji sami.

JANA KREBELJ