Svetlana Makarovič o svojih baladnih pravljicah
Temeljni pesemski izpovedi Igla in Zvezda sta leta 1993 veličastno sklenili njeno zadnjo pesniško zbirko Tisti čas. Šansonov ne prepeva več, češ da je glas žrtvovala za cigarete. Danes piše pravljice. Ujela je ritem, v katerem niza baladne, grozljive, krvave pripovedke, izbrušene in gosto prepredene z nevidnimi nitmi, ki jih bralec lahko zgolj začuti.
Pri založbi Aleph je izdala pravljici Rdeče jabolko in Katalena, obe ozaljšani z ilustracijami Kaje Kosmač, medtem ko starejšo, leta 1982 krstno uprizorjeno, a šele lani izdano dramo Mrtvec pride po ljubico spremljajo uglašeno mrakobne slike Andreja Brumna Čopa. Pri založbi Arsem je letos izšla še Svetlanina Saga o Hallgerd, ena njenih tako vsebinsko kakor oblikovno najlepših knjig, ki sta jo s posebnimi inicialkami in ilustracijami okrasili Anamarija Babić in Suzana Kogoj.
> Vašim zadnjim knjigam je skupno, da so baladne, grozljive, naslonjene na starodavno izročilo in namenjene odraslim bralcem. Se vam kaj svita, zakaj se vam pišejo prav take zgodbe?
“Ne vem. Očitno sem prišla do razvojne točke, na kateri se je to preprosto moralo začeti dogajati. Najbrž sem se tudi naveličala pisanja o raznih zajčkih in miškah in muckih. Res pa je, da se je baladnost pokazala že v nekaterih mojih prejšnjih pravljicah, recimo v Pekarni Mišmaš. Ki je balada. V vsaki od mojih umetniških pravljic je bilo nekaj otožnega, grenkega, kar se je postopoma razvilo v poseben slog, ki mu zdaj sledim. Dokler sem še tukaj, bom najbrž ustvarila še kaj lepega. A pri mojih letih nikoli ne veš. Danes si, jutri te ni.”
> Doslej ste knjige podpisovali sami, Rdeče jabolko pa ste s Kajo Kosmač ...
“Kaja se je med pisanjem diplomske naloge na likovni akademiji domislila, da bi napisala pravljico, ki bi temeljila na zapisih iz 11. stoletja. Najprej so nastale njene ilustracije, besedilo pa sva zatem ustvarjali skupaj, v nekakšnem spontanem sodelovanju, se dopolnjevali. Na primer: če bi pravljico pisala sama, bi jo postavila v preteklik. Kaja je dejala, naj bo raje v sedanjiku.”
> V predgovoru Kaja Kosmač opisuje, kako so izvirno grozljive pravljice nekateri pisci, denimo brata Grimm, cenzurirali, jih predelovali za otroško občinstvo. Kako sami gledate na tovrstno početje?
“Z odporom. Sprva so se pravljice pripovedovale med odraslimi, otroci so jim kvečjemu skrivaj prisluškovali. Brata Grimm in sodobniki pa so ustvarili saharinsko, sladko pravljico, v kateri se ne zgodi nič hudega. Če se že kaj zgodi, je hitro popravljeno. Vedno pride kdo, ki stvari razreši, dobro je nagrajeno, slabo je kaznovano ... Kakor da je tako tudi v življenju. Do saharinskih pravljic čutim odpor, zlasti še, ko je vanje položena še nekakšna psevdoerotika, ko kakšna avtorica maskira svoje travme in jih izpoveduje skozi, na primer, odnos med kraljevičem in vanj nesrečno zaljubljeno ubogo deklico.”
ANDRAŽ GOMBAČ
Nadaljevanje pogovora preberite v prilogi 7. val petkove tiskane izdaje Primorskih novic.