Svetnik tedna: sv. Anton Padovanski
Jutri goduje svetnik, čigar kip ali podobo najdemo v skoraj vsaki cerkvi: to je Anton Padovanski, ljubezniv frančiškanski redovnik, ki drži v naročju božje Dete, v rokah pa ima lilijo, simbol čistosti.
Po nekaterih frančiškanskih svetiščih na njegov god 13. junija blagoslavljajo lilije, ki jih potem razdelijo med vernike. Sveti Anton velja za zavetnika zaročencev in poročenih; verni ljudje pri nas in po svetu se mu priporočajo v najrazličnejših potrebah, težavah in stiskah. Znamenit je zlasti kot pomočnik pri iskanju izgubljenih reči.
Sveti Anton, ki je po italijanskem mestu Padova, kjer je leta 1231 umrl in kjer so nad njegovim grobom zgradili veličastno baziliko, dobil pridevek Padovanski, po rodu ni bil Italijan, temveč Portugalec. Rodil se je proti koncu leta 1195 v Lizboni (točnega datuma ne vemo, ker takrat še niso poznali rojstnih in krstnih knjig). Pri krstu je dobil ime Fernando. Vstopil je v samostan redovnikov avguštincev, kjer je ostal dve leti. Ko mu je bilo šestindvajset let, je bil posvečen v duhovnika. Dve leti kasneje je srečal redovnike sv. Frančiška Asiškega in zaprosil je za sprejem v njihove vrste.
Kot frančiškan si je privzel ime Anton. Leta 1221 se je srečal s Frančiškom Asiškim, kateri ga je dve leti kasneje imenoval za prvega profesorja teologije svojega mladega reda v samostanu v Bologni. Sveta vnema pa ga je gnala v Francijo, kjer je zaslovel kot navdihnjen pridigar. Kamor je prišel, povsod so vrele skupaj množice, tako da so bile cerkve premajhne in je pogosto pridigal na trgih. Njegova beseda je imela tako silno moč, ker jo je potrjevalo njegovo svetniško življenje.
Ime Anton je četrto med najpogostejšimi slovenskimi imeni, precej pogosta je tudi ženska oblika Antonija. Druge oblike imena Anton in Antonija so: Tone, Tonček, Ante, Tonej, Tonač, Tunek, Nine; Tončka, Tonka, Tonči.
Leta 1227 so ga izbrali za za predstojnika frančiškanov v severni Italiji. Ko je bil te službe na lastno prošnjo razrešen, se je nastanil v samostanu Sv. Marije v Padovi, kjer je pisal svoje znamenite govore za svetniške praznike. Zaradi popolne telesne izčrpanosti, ki je bila posledica nenehnih potovanj, strogih postov in ostre spokornosti, so njegove moči pojemale. 13. junija 1231 je izdihnil dušo, star komaj šestintrideset let. Pokopali so ga v Padovi. Na njegovem grobu so se začeli goditi številni čudeži; ko so bili zanesljivo potrjeni, ga je papež Gregor IX. že manj kot leto dni po smrti razglasil za svetnika. V Padovi in po Italiji sploh je sv. Anton tako slaven in tako močno češčen, da mu pravijo kar “Il Santo” (Svetnik) in nikoli Sant'Antonio. Njegovo svetišče v tem mestu je cilj številnih romarjev.
SILVESTER ČUK
