Svetoivanski Narodni dom še zmeraj “v obupnem stanju”
Svetoivanski Narodni dom je danes večnadstropna podrtija. “Ko greš tam mimo, je to velika žalost,” se jezi odvetnik Peter Močnik, ki je bil še do nedavnega prepričan, da bodo to stavbo dobrih osemdeset let po njenem požigu tržaški Slovenci končno dobili nazaj.
Toda Narodni dom pri Svetem Ivanu, od koder nas petminutni spust po položni vpadnici pripelje naravnost v srce Trsta, sameva in propada. In kar je pri tem najbolj žalostno, tržaški Slovenci se v tem primeru ne morejo sklicevati na pregovorno nenaklonjenost italijanskih oblasti. Krivi so sami. Delno, predvsem ali celo povsem.
Potek zgodbe Narodnega doma pri Svetem Ivanu je edinstven, čeprav je uvod enak začetku zgodbe drugih slovenskih kulturnih domov v Trstu. Ti so na začetku 20. stoletja kot gobe po dežju zrasli po tržaških predmestnih okrajih. Svetoivančani so svojega začeli graditi leta 1901 in se vanj vselili že dve leti zatem. V njem je mrgolelo kulturnih prireditev vse do usodnega požiga. Medtem ko je osrednji Narodni dom v Trstu zgorel julija leta 1920, so fašistični zublji tega pogoltnili kasneje.
“Bilo je jutro 2. septembra 1921, ko mati prebudi starejšo sestro in mene,” piše v knjigi Uporna mladina, ki jo je Milko Škrap napisal na začetku sedemdesetih let. “Naglo sem skočil iz postelje, si nataknil kratke hlače in kdo ve, morda še bosonog, zdrvel na strmo cesto, ki vodi k Šubanovi gostilni, od koder se je videla cela zgradba svetoivanskega Narodnega doma. Ko sem prišel tja, je bila tam zbrana množica ljudi. Vsi so strmeli v zgorelo in še kadečo se dvorano, ki je bila uničena do tal. Nihče ni govoril. V očeh nekaterih sem opazil solze.”
Takratni tržaški občinski svetnik Peter Močnik pa je bil na začetku leta 2004 pred Narodnim domom prešerno nasmejan. Z Mirkom Špacapanom, tedanjim članom deželnega sveta Furlanije-Julijske krajine, se je nastavil snemalcem in fotografom, da bi ovekovečili zgodovinski trenutek. Odstranila sta težko verigo, snela nekaj žabic in končno so se vrata odprla. Veljaka stranke Slovenska skupnost sta takrat napovedala, da se s tem simboličnim dejanjem začenja postopek, ob koncu katerega bo dom spet v slovenskih rokah.
Optimistične napovedi so bile sad goreče evforije ob dveh ugodnih razpletih. Italijanski parlament je tri leta poprej odobril zaščitni zakon za slovensko manjšino, ki v 19. členu določa, da se Slovencem povrnejo Narodni dom v Trstu, Trgovski dom v Gorici in tudi Narodni dom pri Svetem Ivanu. In dve leti zatem je na deželnih volitvah slavil Riccardo Illy, čigar zmaga je kar petim Slovencem prinesla sedež v deželnem svetu. Samozavest in apetiti slovenske manjšine so se zato povečali. Njeni voditelji so bili prepričani, da bo vrnitev svetoivanskega doma že naslednji uspeh.
Strogo po členu zaščitnega zakona je lastništvo nikogaršnjega svetoivanskega Narodnega doma leta 2003 prevzela dežela, da bi ga preuredila in ličnega vrnila Slovencem. Toda zataknilo se je že nekaj mesecev po Močnikovem nastavljanju fotografom. Urok doma je spet premagal tržaške Slovence.
Ti so ga takoj po požigu skušali obnoviti, a leta 1934 se ga je polastila fašistična stranka. Svetoivančanka Bogomila Kravos, ki najbrž najbolje pozna zgodovino nesrečnega doma, je v ponedeljek na vrtu svojega doma z nasmeškom omenila Danila Schmidta. “Bil je sin Hinka Schmidta, enega od prvih delničarjev Narodnega doma. Zato je dom čutil za svojega. Do take mere, da je prvega maja 1945 kot prvo šel v dom in ga zasedel.”
A ni dolgo trajalo. Stavbe se je polastila Zavezniška vojaška uprava za potrebe svojih vojakov. Slovenci so v notranjih prostorih vsekakor spet gojili kulturo, niso pa bili lastniki 640 kvadratnih metrov obsegajoče stavbe in prostranega vrta. Anglo-Američani so se iz Trsta umaknili leta 1954 in takrat bi se predmet poželenja končno lahko vrnil v slovenske roke. A medtem se je s tržaškimi Slovenci znova poigrala zgodovina.
Če so Svetoivančani prvič zgubili dom zaradi fašizma, sta bila tokratna krivca Tito in Stalin. Njun spor je razklal Slovence. Razprtije so se preselile tudi v svetoivansko skupnost, zaradi česar si dóma niso več soglasno želeli Slovenci, ampak razglašeno titovci in informbirojevci, pa še Cerkev ni bila tiho. “Skupnost je bila leta 1954 povsem razdeljena,” je z grimaso na obrazu ocenila Bogomila Kravos.
Stavbo je Zavezniška vojaška uprava prepisala na tržaško občino. Ta pa se ni zmenila za slovenske zahteve in si je zamislila kinodvorano, ki je potem obratovala do začetka šestdesetih let. Odtlej je dom zapuščen, nihče ne more vanj. Prostrani vrt pa je medtem izginil.
“Na njem je črna gradnja,” je razložil Močnik, misleč na košarkarsko igrišče, ki ga je tam s slačilnicami vred brez kazni postavilo športno društvo Libertas. Igrišče je zgradilo ob desnem kraku Narodnega doma. “To društvo je verjetno tudi krivo, da se je zadeva z Narodnim domom ustavila,” dodaja predsednik Slovenske kulturno-gospodarske zveze (SKGZ) Rudi Pavšič, ki zavrača očitek, da Slovenci nimajo Narodnega doma zaradi današnje neenotnosti znotraj slovenske manjšine.
Vendar ta je bila pred nekaj leti očitna. Nepričakovano hitri in ugodni zasuk, ko sta se Močnik in Špacapan fotografirala pred obetavno odprtimi vrati, je presenetil manjšinsko vodstvo. SKGZ je predlagala, da bi se tja vselile razne slovenske ustanove, toda prostorskim potrebam vseh ni bilo mogoče ustreči. Zvrstilo se je še mnogo predlogov, ob vsakem pa se je pojavilo več ugovorov.
“Točno tako, ni bilo skupnega predloga,” se spominja Igor Kocijančič, edini od petih Slovencev iz Illyjeve dobe, ki je v deželnem svetu ostal tudi po volilnem preobratu leta 2008. “To je en vzrok, da se zdaj nič ne premakne, drugi pa je gospodarska kriza.”
Član Stranke komunistične prenove Kocijančič je bil konec leta 2006 tarča ostrih napadov stranke Slovenska skupnost. Ta mu je očitala, da je iz deželnega proračuna črtal večmilijonsko dotacijo za Narodni dom pri Svetem Ivanu. “Mirko Špacapan je dosegel, da se v proračun vnese nekaj milijonov za dela v Narodnem domu,” se dogajanja izpred štirih let spominja Peter Močnik. “V komisiji za proračun pa sta dva Slovenca dosegla, da se ta postavka izbriše. Kocijančič in Dolenc. Po njunem mnenju bi obstajala nevarnost, da bi bile zaradi Narodnega doma pri Svetem Ivanu prikrajšane slovenske ustanove.”
A brskanje po takratnih časopisnih poročilih pa kaže, da so takratni slovenski deželni svetniki Igor Kocijančič, Igor Dolenc, Tamara Blažina in Bruna Zorzini Spetič (torej vsi razen Špacapana) enotno pozivali, naj manjšina najprej razmisli, kaj namerava storiti z domom, in da bo potem čas za začetek del.
“Dogovor v manjšini smo potem dosegli,” se spominja Rudi Pavšič. “S Svetom slovenskih organizacij smo pred skoraj dvema letoma deželni odbornici izročili skupni predlog, po katerem bi bilo tam multifunkcionalno središče, kjer bi svoje prostore imeli Narodna in študijska knjižnica, Glasbena matica, šole, društvo Slavka Škamperleta in še druge ustanove.”
Ta predlog pa gre v nos Bogomili Kravos, ki tudi vodi svetoivansko kulturno društvo Slavka Škamperleta. “To je skrpucalo,” meni. “To je prerivanje za kvadratni meter brez kakega dolgoročnega razmišljanja. Če dajo našemu društvu sobico, me prav nič ne zanima. Slovenci v Italiji nimamo pravega arhiva, zato sem predlagala, da bi v Narodnem domu pri Svetem Ivanu imeli arhiv najpomembnejših ustanov Slovencev v Italiji. Arhiv bi bil v kletnih prostorih. V pritličju bi lahko imeli stalno razstavo na premičnimi panojih, ki jih ob potrebi odstraniš, da dvorana postane prireditveni prostor. V prvem nadstropju bi bili uradi in zraven bi imeli kavarno s čitalniškimi prostori.” Vendar za ta predlog ni bilo posluha.
“Pri čem smo danes, točno ne vem,” je krog pogovorov sklenil Igor Gabrovec, zdajšnji predstavnik stranke Slovenska skupnost v deželnem svetu Furlanije-Julijske krajine. “V rokah imam dokument, na katerem so izvedenci notranjost doma opisali z besedami 'in situazione disastrosa' (v obupnem stanju).” Gabrovec je za dokument zaprosil lansko jesen pri deželnem uradu, ki je pristojen za svetoivanski Narodni dom. Odtlej ni novosti. Očividci, ki stanujejo nasproti doma, so pozimi videli delavce na strehi. Najbrž so opravili nekaj nujnih vzdrževalnih posegov.
“Dvomim, da bo v kratkem kaj novega,” je ocenil Pavšič. “Dežela bo Slovencem dala 250.000 ali 300.000 evrov manj kot lani, zato si ni mogoče predstavljati, da bi kar naenkrat dala nekaj milijonov za popravilo Narodnega doma.”
Vrata bodo torej še naprej zaklenjena. Kar je dobro. Sprehajanje po podrtiji s propadajočimi stenami in udrtim stropom bi bilo silno nevarno.
PETER VERČ
