Svetozar Borojević, Srb, ki je polomil krila italijanski iredenti

Tako je tudi z znamenitim feldmaršalom avstro-ogrske vojske Svetozarjem Borojevićem pl. Bojno, ki je nedvomno ena od najbolj pomembnih podob novejše slovenske zgodovine. Po britanskih ocenah naj bi bil najboljši obrambni strateg prve svetovne vojne, ima pa nedvomno velike zasluge za ohranitev nacionalnega prostora Slovencev in Hrvatov, toda danes je bolj ali manj pozabljen. Prva in druga Jugoslavija sta imeli svoj pogled na bližnjo preteklost, ignoranca tako pomembne zgodovinske osebnosti, kot je Svetozar Borojević, pa več govori o duhovni klimi v obdobjih obeh Jugoslavij kot o samem Borojeviću.

Zadeve moramo vedno gledati v času in prostoru, v katerem so se dogajale. Leta 1918 se je velika večina poklicnih častnikov dvojne monarhije umaknila v Avstrijo, še največ na Dunaj. Med njimi je bil tudi Svetozar Borojević, ki se je umaknil na avstrijsko Koroško. Pripadniki predvojne privilegirane monarhistične častniške kaste so po vojni postali veliko breme novorojeni republiki Avstriji.

Borojević je leta 1918 hočeš-nočeš pripadal tej, leta 1918 povsod osovraženi nekdanji častniški kasti. Nova mlada republika se je bala teh ljudi, kakor tudi nevarnosti obnove monarhije. Tudi v tem, sicer v veliki meri upravičenem strahu novih oblastnikov v Avstriji pred množico sfrustriranih nekdanjih častnikov črno-rumene monarhije, deloma leži odgovor za Borojevićevo osebno dramo, ki jo je doživljal po letu 1918.

Osebna tragedija Svetozarja Borojevića je po mnenju hrvaškega zgodovinarja dr. Draga Roksandića predvsem v tem, da se je “prepozno rodil” in doživel propad dvojne monarhije. Res je: če bi Borojević namesto v maju 1920 umrl dve leti pred tem, bi ga pokopali kot enega največjih junakov v zgodovini dvojne monarhije. In če je Borojević imel to nesrečo leta 1918, da se je rodil prepozno, se je leta 1856 vsekakor rodil ravno v pravem času, da je leta 1878 kot 21 let star poročnik, šele na začetku vojaške kariere, aktivno, kot vojak, sodeloval v dramatičnih dogajanjih v Bosni in Hercegovini po vojaški zasedbi od strani dvojne monarhije, kot je bilo dogovorjeno na Berlinskem kongresu.

Dogodki iz let 1877/78 so pričeli dramatično spreminjati Evropo in so jo postopoma pripeljali do največjih in najbolj krvavih spopadov dvajsetega stoletja, ki ga upravičeno ocenjujejo kot “stoletje vojn”. Borojević je po sili razmer v teh spopadih sodeloval od samega začetka.

Polemike o tem, kdo je kriv za začetek prve svetovne vojne, potekajo še danes. Obstaja precej dokazov, da je odgovornost za to vojno deljena, da so za njo odgovorne vse tedanje evropske velesile, da tu ni nedolžnih. Zmagovalci prve svetovne vojne, antantne sile, so Avstro-Ogrski in Nemčiji na pariških mirovnih pogajanjih vsilili krivdo za začetek vojne. Posledice te krivde so bile materialne (visoke reparacije), velikanske amputacije ozemelj, razpadi starodavnih cesarstev, nič manj boleče pa ni bilo vsiljevanje občutka moralne krivde, naložene predvsem nemškemu narodu, pa tudi nekaterim drugim, na primer madžarskemu narodu.

Nas zanima predvsem nenavadna usoda znanega vojskovodje iz prve svetovne vojne, Svetozarja Borojevića pl. Bojne, ki ga Slovenci, še zlasti pa Primorci, globoko spoštujejo. Njegovi taktični vojaški prijemi, imenovani aktivna obramba na soški fronti, od maja 1915 do konca oktobra 1917, so še danes občasno predmet resnega preučevanja na nekaterih vojaških akademijah po svetu. Gre za človeka skromnega rodu, ki je dosegel največ, kar je v avstro-ogrski vojski lahko dosegel poklicni vojak. Postal je edini feldmaršal (kar je najvišji možni vojaški čin v večini armad v svetu) iz vrst južnoslovanskih narodov v dolgi in častitljivi zgodovini avstro-ogrske vojske. V veliki meri je njegova zasluga, da frontna črta med Rombonom in Škabrijelom na soški fronti ni nikoli padla. Italijani so se zagrizeno borili ne glede na izjemno visoke izgube, toda soške fronte niso nikoli prebili. Italijanska iredenta je na grebenih hribov od Rombona do Škabrijela v dvanajstih soških bitkah spoznala, kako nesmiselne so njene ekspanzivne ambicije. Borojević bo ostal zapisan kot vojskovodja, sicer srbskih korenin, ki je s svojo osebno zagrizenostjo, vojaškim talentom in vzdržljivostjo polomil krila italijanski iredenti. Lahkomiselno zamišljen “sprehod na Dunaj” italijanske militaristične elite je Italija plačala s 750.000 mrtvimi, 1,1 milijona pohabljenimi vojaki in 1,1 milijona dezerterji. Vojna proti Italiji naj bi bila zadnje dejanje Risorgimenta, toda v vseh vojnah za združitev Italije je v 21 letih padlo 7000 Italijanov, toliko pa jih je znalo biti v enem dnevu poleti 1917. Bitke na Soči so izčrpale moralo italijanski vojski in narodu. Zlom italijanske vojske pri Kobaridu je bil posledica te izmučenosti. Tu so preprosti vojaki obrnili hrbet svoji militaristični eliti, prišlo je do nekakšne generalne stavke italijanske vojske, kar je bil glavni razlog njenega poraza po preboju pri Kobaridu.

Cena dvanajstih bitk na soški fronti, ki je sicer bila postransko bojišče prve svetovne vojne in je trajala 888 dni od maja 1915 do konca oktobra 1917, je bila izjemno visoka. Dokumetirana je sicer smrt blizu 200.000 vojakov na obeh strani frontne črte. Vedeti pa moramo, da je v resnici bilo dvakrat več pogrešanih vojakov, ki so ostali brez groba ali pa so bili zakopani v množičnih grobnicah brez imena, kot tistih, ki danes imajo svoj grob z imenom. Razen tega je na vsakega vojaka, ki je padel na fronti, po surovi statistiki prve svetovne vojne še en vojak umrl v zaledju od posledic poškodb na fronti. Naša ocena je, da je od posledic vojskovanja na soški fronti, na italijanski in avstro-ogrski strani, v resnici umrlo kakšnih 700.000 vojakov.

MIRO SIMČIČ

Okostje italijanskega vojaka pri sv. Trojici

Soočenje z vojno: prvi konvoj ranjencev v Ljubljani