Talenti tečejo drugi krog

Resničnostni šov, ki je svoj pohod na olimp najbolj gledanih televizijskih oddaj v Evropi pričel pred leti v eni zahodnih medijskih hiš, tudi pri nas podira vse rekorde gledanosti in priljubljenosti. Zato ne preseneča, da po lanski uvodni sezoni v letošnji pomladi lahko znova spremljamo staro in mlado, ki je zbralo dovolj poguma in svoje talente dalo v presojo gledalcem in strokovni žiriji - glasbenici Lucienne Lončina, novinarju Branetu Kastelicu in programskemu direktorju Pro Plusa Branku Čakarmišu.

Slovenija ima talent je licenčna oddaja (šov je izvorno format FremantleMedia in žanje uspehe v več kot 30 državah sveta), ki pa so jo nekoliko prilagodili slovenskim televizijskim gledalcem. Svojo izjemno popularnost je dosegla pred leti v Veliki Britaniji, kjer so jo tudi prvi pričeli predvajati, ko se je v njeni tretji sezoni v letu 2009 predstavila in nato osvojila drugo mesto Škotinja Susan Boyle. Mnogi so ji na Britain's Got Talent pripisovali zmago, a ji večine ni uspelo prepričati. Kljub temu je bila ena redkih, ki je zaslovela in visoko denarno nagrado, ki ji je za las izpuhtela iz rok, že davno nadomestila z velikimi zaslužki s svojih glasbenih nastopov.

Z odkupom licence za resničnostni šov o talentih so dolgo odlašali naši zahodni sosedje. Sami imajo kar nekaj podobnih oddaj, a v boju za vsakega televizijskega gledalca so zmago slavili na enem od Berlusconijevih televizijskih kanalov. Lani je v oddaji Italia's got talent (imena šova niso prevedli) slavila 38-letna operna pevka Carmen Masola, ki je v svoj žep pospravila sto tisočakov. Ne veliko, bi lahko rekli, za italijanske razmere, kjer je medijski trg bistveno večji od našega, da o oglaševalskem kolaču, s katerim se televizijske hiše hranijo, tokrat niti ne govorimo. A, kot so pred letom dni mnogokrat povedali v oddaji: ni nagrada tista, ki je tako pomembna, pomembno je to, da je nadarjenost posameznika opažena in je njegova nadaljnja pot k slavi in med zvezde s tem že tlakovana. Mogočna mašinerija bo iz njih že ustvarila prave zvezde. Italijanska, da ne bo pomote. Dokaz za to sta tako Susan Boyle kot tudi Carmen Masola.

In pri nas? Resda nas je le dva milijona - sosedov na Apeninskem polotoku pa več kot 60 milijonov - , a talente premoremo tudi na sončni strani Alp. To je lani nedvomno dokazala takrat 19-letna pevka Maja Keuc, ki je zmago sicer morala prepustiti drugošolki Lini Kuduzović, a svoj preboj med najboljše ji je, kot kaže, uspelo najbolje unovčiti. V letu po velikem finalu, ki so ga organizatorji pripravili 6. junija v povsem razprodani ljubljanski hali Tivoli, je nanizala kopico uspešnih koncertnih nastopov, piko na i pa je postavila z zmago na letošnji Emi, in 12. maja nas bo tako predstavljala na tekmovanju za Pesem Evrovizije v nemškem Düsseldorfu.

Njen vzpon je bil v nekem smislu bliskovit in hiter. A če se ne bi prijavila za sodelovanje v resničnostnem šovu Slovenija ima talent (lani so zabeležili skoraj dva tisoč prijav, letos pa le nekaj sto manj), bi zagotovo potrebovala več časa za preboj med najboljše. S svojim glasom in karizmo ji je uspelo prepričati tudi nasprotnike tovrstnih resničnostnih šovov, ki v javnosti običajno iz rokava stresajo kritike, v domačem fotelju pa uživajo med gledanjem takšnih oddaj. O tem ne nazadnje govorijo tudi podatki o gledanosti: lani se je oddaja Slovenija ima talent v zgodovino zapisala kot najbolj gledana oddaja desetletja na slovenskih televizijah in tudi letos je na dobri poti, da bo dosegla, če že ne tudi presegla, lansko število gledalcev, ki ji vsako nedeljo namenjajo svojo pozornost.

Gledanost pa je seveda tista, ki zagotavlja obstoj vsake oddaje. Ob tem njeni ustvarjalci ne bi smeli pozabiti na kakovost, saj vse bolj zahtevni televizijski gledalec lahko le s klikom odpotuje v drugi svet sanj. V svet, ki ga dan in noč ponuja sto in več različnih televizijskih kanalov. Nasprotniki tovrstnih oddaj se bodo morali sčasoma le sprijazniti, da tudi takšne oddaje sooblikujejo tako imenovano medijsko kulturo. Kulturo, ki zaradi vseh vse bolj sodobnih komunikacij postaja del našega vsakdana. Tukaj in zdaj.

ZLATICA KASAL