Tata kapital in njegovi otroci

Koliko betona je zraslo, odkar je bila napisana tale pesem, koliko rek se je moralo prilagoditi stavbam, ki jih nekdaj ni bilo, koliko bajerjev je moralo usahniti, zasutih, povoženih, poteptanih, koliko ptic, nutrij in druge narave je moralo bodisi klecniti bodisi pobegniti pred človekom, se mu umakniti, danes oditi tja, kamor bo s svojimi stroji in načrti in vizijami prilomastil jutri?

Kolikokrat smo pred volitvami - tokratne koprske so kajpak vse prej kot izjema - poslušali zmagovita zagotovila, da bomo še gradili, gradili, gradili? Vse v imenu napredka, jasno, te prijetne besede, ki pa jo je nepregledna vrsta zlorab strašansko odmaknila od njene slovarske opredelitve, od “prehoda z nižje stopnje na višjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti”. Kdo, povejte, danes z uveljavljanjem napredka prehaja z nižje stopnje na višjo? Katero in zlasti čigavo opredelitev napredka prenašamo in podpiramo in spodbujamo, bodisi hote bodisi nehote, ko molče motrimo masaker vsega naravnega in vsega, kar še premore količkaj duše?

Solzave misli? Morda. A prav ko ob takšnemle jadikovanju zamahnemo z roko in se namrdnemo, prav takrat potrdimo, da smo že do kraja pogreznjeni v globočine plitvega kiča, da smo pridno osvojili nauke in posvojili načela, ki nam jih s svojo vztrajno vzgojo vceplja tata kapital.

Čedalje redkeje opazimo, da na zeleni zaplati ob razbeljeni cesti ni več drevesa. Včeraj je še bilo, danes ga ni več. Tamkaj se zdaj visoko v nebo pne nova velikanska živopisna tabla, usmerjajoča v čisto sveže nakupovalno svetišče. Komaj jo zaznamo v kalejdoskopu našega vsakdanjega nasilja. Še pred nekaj leti se je našel kdo, ki ga je razhudila oglasna plahta, vbetonirana v travo na obronku gozda nad avtocesto - danes mnoge moti, da kakšna krpica zemlje ob poti ni “izkoriščena”, da dragoceni prostor trati zelena trata.

Vodilo današnjega dne: nobene priložnosti ne gre zavreči!

A prednost - kaj prednost, pravico do obstoja! - imajo tisti, ki prinašajo denar. Zgolj oni. Medtem ko premnoge knjižnice zaman koprnijo po novih prostorih in so čedalje več knjig primorane tlačiti v nemalokrat vlažna, neprimerna skladišča, se okrog mestnih jeder spletajo čedalje razkošnejše koralde štacun, že kar po pravilu ozaljšane z bleščečimi napisi v svetovnemu ljudstvu razumljivi angleščini. Drug za drugim lastni rep lovimo po krožiščih in znova in znova zremo božanski napis SHOPPING CENTER, pa nihče ne vpraša, kdaj se bo zraven bočil še slovenski prevod. Češ - saj vsi vemo, kaj je šoping center.

Res je. Vemo. Nas s šopingom šopajo vsak dan.

Iz finančne in gospodarske krize rešujejo podjetja, razpravljajo o fleksibilni delovni sili in tuhtajo, kako sistem izmojstriti tako, da bo čimbolj neopazno in čim temeljiteje ožemal prihajajoče rodove. Rodove, ki so iz leta v leto bolj topi, manj vešči mišljenja in bolj beganja od trgovine do trgovine, od enega bleščečega napisa do drugega. Vrh pismenosti smo že osvojili, zdaj urno sestopamo proti vznožju. Gojišča kritične misli so postala jalova: seminarska in diplomska dela študentov humanističnih ved so kolaži, sestavljeni iz mastnih odlomkov, pokradenih na spletu, diplomanti slovenistike ne zmorejo več sestaviti znosnega besedila, mladi novinarji v svoje članke mirno pretakajo dolge odstavke iz promocijskih sporočil ... Redki posamezniki, ki si še drznejo razmišljati in izreči kako kritično, so hitro ožigosani za - čudake.

Čaka jih isto kakor ptice in nutrije in drevesa: predaja ali umik. Naj kje drugje čemijo in čakajo svoj sončni dan.

Nič ne de, če ga ne učakajo. Zakaj lep bo tudi dan, ki gotovo pride, dan, ko se bodo reke vrnile in odplaknile ruševine včerajšnjih zablod, dan, ko se bo skozi betonske ostanke pozabljenih uspehov prebilo prvo drevo, s svojimi listi prehajalo z nižje stopnje na višjo in v vetru trepetalo brez strahu. Lep bo.

ANDRAŽ GOMBAČ