Terapija s pomočjo konja
Niko se je nezaupljivo približal konju. “To je Gracija. Pobožaj jo, da boš videl, kako mehko dlako ima.” Njegova roka se je plašno dotaknila živali. Čez fantov dobrodušni obraz, tako značilen za osebe z Downovim sindromom, je švignil nasmešek.
“Res je mehka,” je potrdil terapevtkine besede in bolj pogumno pogladil kobilo po vratu. Ta je, kot da bi začutila Nikovo napetost, glasno zarezgetala. “Nič se ne boj. Gracija te je le pozdravila,” ga je potolažila terapevtka.
Zdravnica Sara Bertok, 35-letna specializantka pediatrije iz Izole, dobro ve, kako otrokom s posebnimi potrebami približati konja, saj ima za to pridobljena in priznana vsa znanja s področja terapije s pomočjo konja.
Z Nikom sta Gracijo najprej malo skrtačila, nato sta si dala opraviti s sedlom in ko je bila prva zadrega mimo, se je Niko ob pomoči terapevtke Sare in voditeljice konja Ane Kjuder, defektologinje iz vrtca v Sežani, povzpel na kobilo. Strah v njegovih očeh je že po nekaj začetnih korakih na hrbtu sila potrpežljive kobile izginil. Njegova drža je z vsakim krogom po divaškem jahalnem centru postajala stabilnejša, veselje je počasi preraščalo v navdušenje. Ob koncu terapije, ki je trajala dobre pol ure, je že povsem brez strahu s konjevega hrbta veselo mahal mami Suzani, ki je sina navdušeno opazovala z roba vadbenega poligona.
“Niko je resda enkrat že sedel v sedlu, na konjevem hrbtu pa se še ni sprehajal, ” nam je zaupala Suzana. “Slišala sem, da je ta terapija v vseh pogledih zelo učinkovita, in sem si rekla, če je že tako, zakaj ne bi poskusili. Niko se namreč zadnje čase kar nekam boji konj ...”
PETRA VIDRIH
Več o tem preberite v prilogi 7. val petkove tiskane izdaje Primorskih novic.
