Težko se je soočiti in z rakom boriti sam

RAK NA DOJKI> Veliko žensk, tudi v Istri, ima za seboj uspešen boj s to boleznijo. Po operaciji živijo polno življenje, vse pa priznavajo, da jim je rak spremenil pogled na življenje in vrednote nasploh. Mnogim so v oporo skupine za samopomoč po operaciji raka na dojki.

V Istri delujeta dve skupini za samopomoč po operaciji raka na dojki pod okriljem društva onkoloških bolnikov Slovenije. Skupina v Izoli ima že dolgoletno tradicijo, aprila pa je začela delovati še enaka skupina v Kopru. Ena najaktivnejših dolgoletnih članic izolske skupine in hkrati usposobljena prostovoljka za pomoč ženskam po operaciji raka na dojki je Neva Mavrič iz Pirana.

O svoji poti od bolezni do ozdravitve med drugim pravi: “Bolezen mi je močno spremenila življenje. Tedaj sem se soočila sama s seboj, s svojim življenjem in spoznanjem, da z lastno izkušnjo lahko pomagam sočloveku.”

Sama v boju z rakom

Za seboj ima pot boja in prizadevanj priti do pravega zdravnika, do pravega pregleda in čim prejšnje operacije tumorja, ko so ji odvzeli delček dojke.

Svoje strahove ni zaupala nikomur od bližnjih, saj sta bila otroka še šolarja, boj z rakom se je odločila bojevati sama. “Bilo je hudo, svet se mi je začel rušiti. Prestajala sem pravcato kalvarijo. Stežka sem opravljala delovne obveznosti, še težje pa skrivala bolečino pred domačimi. Takrat še nepreskrbljena sinova sem želela zaščititi pred tem,” se spominja.

Dodaja, da je šele dan pred odhodom na operacijo spoznala, da je to bolezen celotne družine, o kateri je treba spregovoriti skupaj. “Na operacijo sem šla polna upanja, zaupanja, a odločena, da bom v tej bitki zmagovalka. Uspelo mi je, saj sem si želela in morala ozdraveti.” Sledile so kemoterapija, obsevanja, hormonsko zdravljenje in vse to je premagovala sama. “Vodila pa me je misel,” dodaja, “da vsaka slaba izkušnja rodi nekaj dobrega. Nikoli se nisem smilila sama sebi, še manj sem pričakovala ali potrebovala usmiljenje drugih. Morda je slišati ironično, vendar pa mi je ta bolezen ogromno dala. Dala mi je neprecenljivo izkušnjo, samozavest, bogat čut za sočloveka in moč, da lahko sama zdaj že leta pomagam drugim.”

Skupina za samopomoč

Sogovornica izpostavlja, da je svojevrstno potrditev lastnim izkušnjam dobila v skupini za samopomoč za območje obalnih občin in pod okriljem društva onkoloških bolnikov Slovenije. Skupina je začela delati dobrih pet let po njeni bolezni, torej pred trinajstimi leti in takoj se ji je pridružila. “Tu sem se našla in se znašla med sebi enakimi. V sklopu društva sem se kaj kmalu udeležila usposabljanja za prostovoljno delo in prav to delo, ta opora in pomoč ženskam z usodo, podobno moji, mi daje posebno moč in energijo,” pravi.

Omenja, da je skupini in društvu v veliko pomoč zdravnica iz izolske bolnišnice, citopatologinja Jadranka Vrh Jermančič, ki ženske spodbuja in posluša. “Je že tako, da potrebuješ najprej človeka, nato šele - ali pa vsaj vzporedno ob tem - zdravnika. Če najdeš oboje, je to izjemna sreča. In veliko zdravnikov zmore biti takšnih, tudi na ljubljanskem Onkološkem inštitutu, kjer so me pred 13 leti izjemno lepo sprejeli in zelo strokovno obravnavali. Zelo so požrtvovalni in izjemno človeški,” poudarja sogovornica.

Dodajmo, da že več let deluje tudi v izolski bolnišnici (SBI) ambulanta za bolezni dojk, ki jo vodi ginekologinja porodničarka Janja Zver Skomina. Že več let v SBI operirajo raka na dojki. Zadnji dve leti so dobili nekaj najsodobnejše opreme, SBI pa načrtuje ustanovitev centra za bolezni dojk, kjer bi lahko opravljali tudi kemoterapijo, ki je zdaj še ne izvajajo.

Pomoč, svetovanje, opora

“Skupina za samopomoč je nekaj zelo dragocenega,” je prepričana Neva Mavrič. “Te medsebojne izkušnje sem sama pogrešala, ko sem se borila s svojo boleznijo. Danes pa jih lahko delim z bolnicami, ki so bile pravkar operirane. Tem ženskam skušamo vse, ki smo bolezen in zdravljenje že uspešno prestale, dopovedati, da rak ni nujno smrt, da bolezen sicer nekaj vzame, pa tudi nekaj da, da je o raku nujno treba govoriti in ljudi ozaveščati.”

Zdravim pa skušajo svetovati, da je treba prisluhniti svojemu telesu, saj nenehno sporoča, kaj je z njim narobe. “Še zlasti je pomembno redno samopregledovanje dojk in telesa nasploh, saj lahko na ta način veliko storimo sami zase. Tudi jaz sem tumor sama odkrila,” priznava Mavričeva.

Tako kot druge prostovoljke in zdravniki, ki se ukvarjajo z zdravljenjem raka, tudi sogovornica opozarja, da je pri prebolevanju bolezni izjemno pomembna medsebojna komunikacija z vsemi, ki so povezani z bolnikom - od bližnjih do zdravnikov in laičnih prostovoljcev. “V nas, prostovoljkah, je živa sila, ki govori tem bolnikom in jih opogumlja, da se zmorejo prebiti skozi bolezen in jo premagati,” dodaja. “Res je sicer, da je soočanje z boleznijo težko, še zlasti, ko gre za raka na dojki. Dojke so namreč simbol materinstva in ženskosti in soočenje z dejstvom, da bo nujna operacija in soočanje s samim seboj po operaciji je težko,” se zaveda sogovornica.

Kot omenja, nekatere ženske po operaciji o tem nočejo govoriti, se niso pripravljene takoj pridružiti skupini, tudi prostovoljk vse ne sprejmejo z odprtimi rokami. “Me nič ne vsiljujemo, poskrbimo le, da so ženske seznanjene, kaj jim pripada, kje, denimo, lahko dobijo protezo po posegu, kje smo, ko bodo pripravljene na pogovor.”

Nič ne prodajamo

Sogovornica pa ne more niti mimo odnosa ljudi, ki se jih rak še ni dotaknil. Društvo za boj proti raku in skupina namreč prirejajo niz akcij ozaveščanja in ob posebnih priložnostih tudi stojnice, kjer na modelu dojk prikazujejo, kako otipati nerakave tvorbe in kakšna je razlika med rakavimi.

Te akcije so namenjene spodbujanju samopregledovanja dojk, kar naj bi opravljala vsaka ženska (tudi s pomočjo partnerja) vsak mesec, deseti do štirinajsti dan po menstruaciji, ženske v menopavzi in po njej pa na isti datum vsak mesec.

“Ljudi, ki gredo mimo stojnic, vabimo, naj se ustavijo, naj se seznanijo, naj potipajo … Povemo, da nič ne prodajamo. Odzivi pa so različni. Eni se odzovejo, mnogi nočejo o tem nič slišati, nekateri se celo prestrašijo in hitro odkorakajo naprej. Takšen odnos do bolezni in, navsezadnje, do sebe, ni koristen. S tem škodijo sami sebi,” je prepričana Neva Mavrič.

JASNA ARKO

Simbol rožnatega oktobra/