The National v Križankah

Svet
, posodobljeno:

Skupini The National so Križanke, kjer bo nastopila v sredo, 6. julija, pisane na kožo. Zasedba je prvič Slovenijo obiskala julija 2005, ko so jo v izolskem (zdaj že nekdanjem) klubu Shoto pod okriljem festivala Mediteran slišali redki srečneži, ki so lahko le slutili, da so fantje iz Ohia več kot samo še en indie bend.

Aaron Dessner, Bryan Devendorf, Matt Berninger, naš sogovornik Scott Devendorf in Bryce Dessner
Aaron Dessner, Bryan Devendorf, Matt Berninger, naš sogovornik Scott Devendorf in Bryce DessnerGyrithe Lemche

S ploščo The Boxer (2007)so se vpisali med svetovne glasbene prvokategornike, z lanskoletno izjemno High Violet pa svoj sloves samo še utrdili. Več o njih smo izvedeli v telefonskem pogovoru z basistom Scottom Devendorfom, ki se nam je oglasil v New Yorku, kjer zdaj bivajo člani skupine.

> Nedavno ste nastopili pred domačim občinstvom v Cincinnatiju. Kako je bilo?

“Krasno. Tam sicer ne živimo že kakšnih petnajst let, a se občasno vračamo, ker imamo tam sorodnike in prijatelje. Igrali smo v krasni dvorani, kjer domuje tamkajšnji simfonični orkester. Videti je kot klasično gledališče. In tudi koncert je bil resnično dober, ker so bili ljudje prevzeti. Zaigrali smo nekaj novih skladb, ki smo jih posneli nedavno, kar je bilo zabavno. Igrali smo tudi z nekaterimi glasbeniki, ki so sodelovali na festivalu, kot so Owen Pallett, Sharon van Etten ali Richard Reed Parry iz skupine Arcade Fire ...”

> Gre za festival MusicNOW, ki ga prireja vaš kitarist Bryce Dessner. Prvič nastopate na festivalu, obenem pa je bil to vaš prvi večji nastop doma.

“Ja, to počne že šesto leto. Mi pa nismo še nikoli nastopili kot skupina. Tudi zato, ker se dogaja spomladi, mi pa smo bili vedno takrat zasedeni bodisi s snemanjem bodisi kako drugače ... A tokrat nam je uspelo in bilo je krasno.”

> Zdaj živite vsi v New Yorku, toda ali vas je dejstvo, da prihajate iz Ohia zaznamovalo, vplivalo na vašo pot?

“Ja, seveda. The National smo se sicer na koncu ustanovili v Brooklynu, a poznali smo se od prej, skupaj smo odraščali. Kot bratje, prijatelji iz Ohia. Vse to ima svoj vpliv na medosebne odnose in na naš odnos do glasbe. Naše prijateljstvo ima nedvomno vpliv na glasbo.”

> Poslušala sem vas v Zagrebu, kjer je Matt na odru zatrdil, da imate tam več prijateljev kot v celotnem Ohiu. In celo, da so se trije od vaših najboljših koncertov zgodili na Hrvaškem. Kakšna je vaša ljubezenska zgodba s Hrvati?

“Pravzaprav ne vem. Tam smo prvič nastopili pred mnogimi leti. Možak po imenu Mato nam je priredil že tri naše koncerte, ki so bili vsi zelo uspešni. Občinstvo je zelo dobro, zdi se, da zato tudi mi igramo tam zelo dobro. Očitno je dobra energija. Vsak nastop je bil večji od prejšnjega. Prvič smo bili v klubu, drugič v dvorani znotraj univerze, zadnjič v Boćarskem domu ... Vsakič je bilo občinstvo zelo vznemirjeno, noro, navdušeno. Kar je za nas res zabavno, ker ni najbolj značilno za naše občinstvo, ki ponavadi ne nori tako zelo. Podobno se nam je zgodilo na Portugalskem. Ljudje so zelo strastni poslušalci, kar je tudi za nas vznemirljivo, zato so ti koncerti resnično posebni.”

> Poseben nastop se je leta 2005 zgodil tudi v Shoto klubu v Izoli, tik pred vašim velikim pokom s ploščo Aligator.

“Seveda se spominjam tistega koncerta. Spominjam se, da smo ga morali prekiniti, ker je z morja prihajala huda nevihta z veliko dežja ... Spominjam se, da je šlo za majhen festival ...

> Da, Mediteran.

“Zdaj se mi dozdeva, da zaradi dežja sploh nismo igrali ali smo igrali samo polovico programa, ker so vsi odhajali pod streho v bar, kar je bilo zabavno, a obenem zaradi nevihte tudi strašljivo. Spominjam se, da so bili vsi zelo prijazni. Imeli smo se lepo, malce smo bili le razočarani, ker nam ni uspelo odigrati celotnega nastopa.”

> Med prebiranjem starejših intervjujev sem v hrvaškem spletnem mediju zasledila zanimiv Mattov odgovor na vprašanje, kateri je najbolj čuden kraj, kjer ste nastopili. Matt je omenil Izolo, masažni salon na vrhu hriba ... sklepam, da je šlo za izolski Belveder.

(smeh) “Ojoj. Spominjam se hecnega kraja. Kot bi šlo za nekakšno družinsko letovišče, kjer pa je bil obenem klub s striptizetami, plaža ...”

> Precej živ spomin!

“Ja, bilo je kar bizarno.”

> Tudi vas se precej spominjajo takratni poslušalci. Ko sem nekaterim pokazala video posnetek iz zagrebškega koncerta, kar niso mogli verjeti silni spremembi. V Izoli se je namreč vaš pevec v spomin obiskovalcem vtisnil kot precej zadržan. Zdi se, da se je pri vas veliko spremenilo.

“Ja, seveda. Že desetletje veliko nastopamo, potujemo po turnejah, opazujemo tudi druge skupine po festivalih in vse te izkušnje so nas najbrž naučile, kako biti bend. Saj smo pol kariere porabiti za to. (smeh) In še vedno se učimo, kako nastopati in stopati v stik z občinstvom. Benda vsekakor nismo ustanovili zato, da bi bili performerji, ampak ker nas je zanimala glasba in sama ideja o bendu. Nismo pa imeli posebnega koncepta ... (smeh) S časom smo spoznali, kako biti bend. To je sprememba.”

> Ko ste obiskali Izolo, ste igrali večinoma po klubih, zdaj v velikih dvoranah, poleti na festivalih, kjer vas poslušajo tisoči in tisoči. Pogrešate klube?

“Ja, občasno sicer uspemo pripraviti manjše nastope. Tudi v preteklih dveh mesecih smo jih nekaj. Eden je bil za MTV, na prizorišču za 200 ljudi v New Yorku. Manjši prostor je bil tudi v Chicagu, kjer smo bili predskupina Arcade Fire ... Rad igram v teh majhnih krajih zaradi intimnosti, ki jo lahko imaš s poslušalci, in tudi zvok je povsem drugačen. Ampak tudi igranje v večjih dvoranah je zabavno in mislim, da je zabavno tudi za poslušalce.”

> Koncert v Ljubljani bo pravzaprav izjema na poletnem delu turneje, ko načeloma nastopate po festivalih. Križanke so poseben kraj.

“Ponavadi raje nastopam v zaprtih prostorih kot na prostem. Že zato ker je ponavadi tehnično lažje obvladovati zvok ...”

> Križanke so nekaj vmes. Veljajo pa za eno naših najlepših, tudi akustično najimenitnejših prizorišč. Nick Cave, denimo, je vanje zaljubljen ...

“Izvrstno! Zveni krasno ...”

> Križanke so vam najbrž pisane na kožo tudi po velikosti. Ste kdaj imeli občutek, da postaja vaša priljubljenost prevelika?

(smeh) “Seveda nimamo nič proti, če smo čim več ljudem všeč. A dejansko se ne obremenjujemo s tem, da bi postali preveč popularni, ne želimo pa, da bi koncertna izkušnja postala preveč neosebna. Smo se že pogovarjali o tem, da želimo igrati na prizoriščih, kamor ljudje, domačini radi zahajajo, in ne nujno na stadionih oziroma ogromnih prizoriščih ... Tudi tam kajpada igramo, kar pa ne pomeni, da so naša najljubša koncertna prizorišča. (smeh) Kot skupina rastemo, zato si nedvomno želimo, da bi nas čim več ljudi vzljubilo, a si obenem prizadevamo, da poslušalci na naših koncertih uživajo, zato izbiramo prijetna prizorišča, ki omogočajo določeno stopnjo intimnosti in dober koncertni zvok.”

> Je pa postopek ustvarjanja skladb pri vas precej kompleksen. Skupaj z bratom Bryanom ter dvojčkoma Aaronom in Brycom Dessnerjem ustvarite glasbo, delčke melodij, zamisli, ki jih nato pošiljate pevcu Mattu Berningerju, ki piše besedila.

“Drži. Tako nekako delujemo. Pošiljamo zamisli Mattu, ki nato skuša z njimi ustvarjati.”

> Je dejstvo, da niste vsi skupaj v studiu, kdaj obremenjujoče?

“Včasih je krasno, včasih pa tudi frustrirajoče, ker ne sprejme skladbe, ki je bila nam zelo blizu in smo si zelo želeli, da bi zanjo ustvarjal besedilo. On pa enostavno ne najde pravih besed ali pa mu ne ustreza melodija ... Naš način dela sicer tudi prilagajamo, ker, kot ste dejali, je tak postopek lahko tudi obremenjujoč, potrebujemo veliko časa, včasih ni dovolj interakcije in lahko postane precej abstrakten. Zato smo pri nekaj skladbah skočili v studio in jih kar posneli, ne da bi se posvečali vsem podrobnostim, ki smo se jim kasneje med miksanjem. Mislim, da bomo pri naslednji plošči skušali pisati in igrati skladbe skupaj v studiu, ker je sicer postopek precej zapleten. Ko je plošča končana, pa se nam celo zgodi, da se moramo posameznih skladb na novo naučiti, ker je vmes bilo toliko sprememb. Naslednjič bomo skušali vse narediti bolj 'organsko'. No, bomo videli.” (smeh)

> V New York Timesu so zapisali, da je pogled na vas med snemanjem plošče, kot če bi opazovali skupino usposobljenih kuharskih mojstrov, ki skupaj delajo sendvič. Kako težko je v tej poplavi glasbe skuhati novo, povsem svojo glasbeno jed?

“Težko je. V naši glasbi je veliko stalnic, kot sta vokal, pa način, s katerim se glasbe lotevamo, a končni rezultat je seštevek naših poskusov, različnih slogov igranja, glasbenih vplivov, orkestracij. Od Boxerja do High Violet smo veliko spremenili. V orkestralnih delih se pojavijo godala ... Zvok se je spreminjal skozi vseh zadnjih pet plošč. Želimo, da je ustvarjanje tudi za nas zanimivo, a obenem ne bomo spreminjali konsistentnih elementov, kot sta Mattov vokal, narava besedil ali melodike.”

> Kako delujejo v praksi dva para bratov in pevec? Drži, da imate občasno vlogo OZN pri pomirjanju razhajanj med Aaronom in Mattom?

“Natančno tako. (smeh) A le občasno. Vzdušje je povečini precej vedro, veliko se šalimo. Smo prijatelji, a včasih med procesom ustvarjanja pride do napetosti, ker se trudimo, da bi naredili nekaj originalnega in smo pri tem zelo kritični, kar občasno privede do frustracij in povišanega pritiska. A tudi to zmoremo, ker kot sva uvodoma ugotavljala, nas povezujejo prijateljske vezi. Skupaj smo že skoraj celo življenje. Svoje potovanje nadaljujemo v bendu, kjer so kajpada tudi nesoglasja, a jih rešujemo sproti. In nenazadnje menim, da je tu pa tam kak konflikt dober.”

> Kako pa sprejemate Mattova stališča o glasbi, saj sam nima glasbenega znanja, in obratno, ali imate besedo pri besedilih?

“Ima znanje, a ni glasbenik, ne zna igrati klavirja ali kitare, ne loči akorda G od A. Ima pa izjemen posluh in dobre zamisli o skladbah. Zanimanje za glasbo delimo že leta, obiskali smo številne koncerte in na njih igrrali, tako da Matt res ni človek, ki bi ne vedel, za kaj gre pri glasbi. Mislim, da je zelo učen.”

> Kaj pa vaša beseda pri besedilih?

“Včasih se navežemo na besedilo, ki ga Matt med ustvarjalnim procesom spremeni, a se na koncu pogovorimo in načeloma nam je njegova usmeritev blizu. Nekajkrat smo se zaradi sprememb tudi sprli in je naše mnenje upošteval. Torej imamo besedo.” (smeh)

> Na zadnjih volitvah ste podprli Baracka Obamo. Skladbo Fake Empire (Lažni imperij) je celo uporabil za svojo volilno kampanjo, vi ste mu posvetili Mr. November, v kateri pravite: “ne bo nas zajebal”. So ZDA pod njegovim vodstvom za odtenek manj lažni imperij ali vas je “zajebal”?

“Ne verjamem, da nas je zajebal. Ljudje imajo mešana mnenja o njegovem doslejšnjem času. Težko je odgovoriti, ker nismo nikoli želeli biti političen bend in mislim, da pravzaprav nismo. Navkljub omenjenima skladbama. A ga podpiramo in mislim, da opravlja svoje delo dobro. Morda ne ravno izjemno, a je imel precej težav. Težko je bili predsednik. (smeh) A mislim, da je dober, pameten človek in še vedno smo veseli, da je naš predsednik. Ima pa še nekaj let pred seboj. Bomo videli ...”

MAJA PERTIČ GOMBAČ