Tom Petty in njegovi Lomilci src na svojem dvanajstem studijskem albumu zganjajo blues
Na blues namiguje že zgoščen, zgovoren naslov: Mojo. Komaj jo slišimo, kratko besedico, označujočo čarobni šarm, seksualno moč, privlačnost, že se spomnimo pokojnega Muddyja Watersa, že migamo v ritmu njegove večno zelene klasike Got My Mojo Working, že v drobovju začutimo: Tom Petty in njegovi Lomilci src s svojim dvanajstim studijskim albumom Mojo (Reprise/Nika) brskajo po koreninah.
Rešpekt do minulega tukaj ni nič presenetljivega. Leta 1950 v floridskem mestu Gainesville rojeni Petty je na dolgo popotovanje krenil v drugi polovici sedemdesetih, a že tedaj ni rohnel, rušil in razbijal dekadentne tradicije kakor sočasni punk, marveč se je nanjo, na tradicijo, močno naslonil, v njej uzrl neprecenljivo zakladnico. S svojim nekoliko nosljajočim glasom se je vokalno še najbolj približal vodji skupine The Byrds Rogerju McGuinnu, s poetiko in zvenom pa Bobu Dylanu, skupini Rolling Stones, Neilu Youngu. Zabrisal je mejo med kitarskim rockom in melodičnim popom, radijske uspešnice pa krepčal s slikovitimi videospoti - najbolj domiseln je bržkone pospremil pesem Don't Come Around Here No More, posnet v slogu Alice v čudežni deželi. V osemdesetih letih je bil član superskupine Traveling Wilburys (ob njem so godli in prepevali še Roy Orbison, George Harrison, Bob Dylan in Jeff Lyne), v devetdesetih pa eden najtesnejših sodelavcev Johnnyja Casha pri izvrstnih albumih iz niza American Recordings. Možu v črnem se je kajpak pridružil tudi, ko je ta presunljivo prepeval njegovi, Pettyjevi pesmi: odo domačemu ameriškemu jugu Southern Accent in apoteozo lastne trdožive neuklonljivosti I Won't Back Down.
ANDRAŽ GOMBAČ
Več preberite v prilogi 7. val petkove tiskane izdaje Primorskih novic.