Tomaž Pengov o starih in novih pesmih, Prešernu, Ježku, loncu in štedilniku
Kdor ga obišče na domu v središču Ljubljane, se najprej mora privaditi na polmrak. Šele zatem mu prameni svetlobe, ki pronicajo skozi zastrto okno, razkažejo arhaiko stanovanja, masivne omare, naokrog razobešena brenkala, tok s puščicami za lok ... Tiho je. Kakor bi spodaj ne tekla hrupna Celovška.
Tomaž Pengov je ustvaril malo, a to dobro: leta 1973 najprej ploščo Odpotovanja, prvo kantavtorsko longplejko pri nas, za katero srečni najditelj danes mora odšteti več sto evrov. Sledili so albumi Pripovedi (1988), Rimska cesta (1992), Biti tu (1996), koncertni Koncert (2006) in, na letošnji kulturni praznik, še zvočna knjiga Drevo in zvezda.
> Zbirko najnovejših posnetkov odpre pesem Karkol. Kako je nastala?
“Napisal sem jo za prijatelja Edvarda Goloba. Ko sem ga obiskal, je ravno pisal zanimivo knjigo. Žal je še ni izdal. Prebral sem, kar je imel napisano, tako da je on soavtor pesmi oziroma vsaj ideje.”
> Kakšna je njegova knjiga?
“Zelo je impresivna, že kar impresionistično impresivna. Močan jezik.”
> O tej pesmi vas sprašujem, ker vas nismo vajeni tako šegavega in angažiranega ...
“Taka je tudi Golobova knjiga, kolikor jo imam v spominu. Hudomušna, angažirana ...”
> Angažirana je tudi pesem Jebel Marra, ki se jo pred tremi leti posneli za film Toma Križnarja o Darfurju.
“Z njim se poznam že dolgo. Prišel je na enega mojih koncertov, mislim da v Kranj, in me vprašal, ali bi napisal pesem za film. Že velikokrat sem bil na njegovih predavanjih, osnovno misel sem imel, tako da sem jo res napisal. Tudi skozi njegove ideje, skozi njegove oči.”
ANDRAŽ GOMBAČ
Nadaljevanje pogovora lahko preberete v prilogi 7. val petkove tiskane izdaje Primorskih novic.
