Tone Partljič, v času prve Vilenice predsednik pisateljskega društva

> Se spomnite prve omembe festivala Vilenica?

“Seveda. Zadnje čase so bile nepotrebne vroče diskusije o tem, kako se je kaj zgodilo. Pogledi se močno razhajajo: nedavno ustanovljeno Društvo Vilenica iz Lokve govori tako, pisateljsko društvo pa drugače. Sam imam tak spomin, kakršnega bom skušal pojasniti tule. In mislim, da je kar natančen. Že kaki dve leti pred uradnim začetkom Vilenice mi je tajnica Društva slovenskih pisateljev povedala, da naši primorski kolegi v jami Vilenica poleti prirejajo nekakšno literarno srečanje. To so bili vsekakor spoštovanja vredni pisatelji, a bolj mojega kova, ne pa taki, ki bi bili konkurenca kakšnemu Zajcu, Strniši ali Kovačiču. Rekla je, da oblastnikom v Sežani ni kaj preveč zanje in da bi radi, da jih v imenu DSP pridem pozdravit. Res sem jih šel. Pa tudi naslednje leto bi jih šel, a jih nisem mogel. Poslal sem tajnika društva Vena Tauferja, s katerim takrat še nisem bil sorodstveno povezan. Zdaj moja hči Mojca namreč že dvajset let živi v skupnem gospodinjstvu z njegovim sinom Vitom. Skratka, Veno se je s festivala vrnil ves navdušen in dejal, da bomo iz njega naredili srednjeevropsko srečanje, s čimer že soglašajo lokalni ljudje. Priznati moram, da sem bil kar malo jezen. Veno je kot pesnik metal ideje, jaz pa naj bi šel kot predsednik društva na osovraženo SZDL prosit za denar. Mi ni dišalo. Spomnim se, da sem šel z Marjanom Rožancem in Juretom Apihom na sestanek v Sežano, kjer smo se srečali z Aleksandrom Peršoljo in tedanjim sežanskim županom, njegovo ime sem že pozabil. Vesel sem bil, da smo se tako hitro domenili in že naslednje leto podelili prvo vilenico, in to prav Fulviu Tomizzi, ki sem ga spoznal že prej, na eni od predstavitev njegovega romana Mladoporočenca iz ulice Rossetti, za katerega je bil pravzaprav nagrajen tudi na prvi Vilenici. Podelil sem mu to mednarodno priznanje v jami.”

> Kako se spominjate Tomizze?

“Spomin je kar ganljiv. Spoznala sva se tik po njegovi dramatizaciji Cankarjevega Martina Kačurja, ki so ga v italijanščini igrali v Trstu, pa tudi v Primorskem dramskem gledališču v režiji Janeza Povšeta. Zato sem ob najinem prvem srečanju Tomizzi kot ravnatelj Mestnega gledališča ljubljanskega rekel: 'Vidim, da dramatizirate slovenskega avtorja. Ali boste morda dramatizirali tudi svoj roman Mladoporočenca iz ulice Rossetti? Bi nas zanimalo.' Odgovoril mi je: 'Ne, ne, gospod Partljič. Vi ste dramatik, kar vi to napravite.' Kasneje sem to tudi storil z dramo Kakor pečat na srce, ki so jo igrali v Drami SNG Ljubljana v režiji Borisa Kobala. Ob najinem prvem srečanju me je presenetilo že to, da Tomizza sploh ve, kdo sem. Še več, vedel je, da pišem drame. Šele kasneje sem izvedel, da je kar precej povezan s slovensko kulturo. Večer na Vilenici je bil zelo prijeten, tudi po zaslugi domačinov, ki so gostoljubno poskrbeli za pršut, vino ... To je bila skupna akcija DSP in Kraševcev. Denarja za nakup takih reči takrat namreč nismo imeli.”

> Ste se festivala udeleževali tudi pozneje?

“Leta 1987 mi je potekel mandat predsednika pisateljskega društva. Na Vilenico sem šel mogoče še enkrat ali dvakrat, potem pa sem se čisto odtujil tako festivalu kakor društvu. Ne, ker bi bil vzvišen ali užaljen, takih čustev namreč sploh ne poznam, ampak ker sem se v celoti posvetil vodenju gledališč. Prvič po dolgem času me je v polemiko v zvezi z Vilenico pozval moj prijatelj in zdajšnji žlahtnik Veno Taufer, ki me je kot nekdanjega predsednika društva pozival, naj se oglasim in javno povem, kako je bilo ob ustanavljanju festivala, saj da mu Iztok Osojnik že ne bo jemal avtorstva. Zamisel festivala Taufer namreč jemlje za del svojega opusa, skoraj kot kakšno od pesniških zbirk. Četudi bo zame oče Vilenice v pisateljskem društvu vselej on, sem mu v odgovoru napisal, da se v medsebojna obtoževanja po časopisju ne nameravam spuščati. Poleg njega moram seveda omeniti zlasti Aleksandra Peršoljo, ne vem pa, kako je Taufer sodeloval z lokalnimi ljudmi. No, pred kakimi petimi leti, ko je bil predsednik DSP postal Vlado Žabot, je prišlo do večjega konflikta: lokalno Društvo Vilenica je grozilo, da bo samo prevzelo festival, Žabot pa, da bo DSP obdržalo ime Vilenica, če bo treba tudi v Postojnski jami. Kot 'prvi' predsednik DSP in tisti, ki je podelil prvo Vilenico, sem na hitro postal član nekakšnega pomiritvenega začasnega odbora in bil povabljen na pogovore v Sežano. Priznati moram, da sem bil tistega dne osupel in razočaran nad svojim dotlej in poslej srčnim prijateljem Aleksandrom Peršoljo. Na tistem sestanku je bilo več lokalnih ljudi, mislil sem že, da smo se pogovorili in zakopali bojno sekiro. Za vodjo smo izvolili Primorko Miljano Cunta, ki je festival vodila krasno, mene pa so lani - sami, ne da bi se jaz kaj rinil - izbrali za tako imenovanega gosta. A v novi kulturni dvorani v Lokvi sem z žalostjo opazil, da domačinov prvikrat ni zraven. Vsakič znova me preseneti ta globoka slovenska užaljenost, pa naj se pojavi pri komerkoli že. Sam pač nisem tak človek, da bi vzklikal: kaj so storili z mojim festivalom, mojim gledališčem, mojim društvom pisateljev! Nič ni moje. Upam, da je to za nami in prepričan sem, da sta oba 'ustanovitelja' DSP in društvo Vilenica potegnila črto pod polemike! Osojnik pa prebolel, da ni več 'bog in batina' Vilenice, četudi je, kakor Peršolja, delal in živel zanjo precej časa. A nič ni večno.”

> Ste znotraj društva ob začetkih Vilenice zaznali kaj nasprotovanja zamisli o festivalu na Primorskem?

“V osemdesetih? Ne. Bili so le pomisleki v politični sferi. Partija s tem ni imela nič, le na SZDL, ki je pokrivala društva, so rekli, naj ne provociramo Beograda in naj se ogibamo poudarjanju Srednje Evrope, češ da že drugi pisatelji in novinarji preveč opletajo s tem, ko pišejo, kako Slovenija nima ničesar z Balkanom, kako bolj sodi v srednjo Evropo. Pa tile politični pomisleki niso bili tako trdni, da jih ne bi mogel z lahkoto omajati že v dialogu bodisi s Šetincem bodisi s Smoletom. Ko že sprašujete o društvu - v času ustanavljanja Vilenice je bilo razcepljeno na 'tradicionaliste' in 'moderniste'. Na strani modernistov je bil zelo glasen in nekoliko izključujoč Niko Grafenauer, protestno sta že pred mojim prihodom, med Pavčkovim vodenjem, zaradi meni neznanih vzrokov izstopila Gregor Strniša in Svetlana Makarovič. Vse skupaj je šlo strašno na jetra nekaterim tako imenovanim tradicionalnim pesnikom. Iz odbora društva je izstopil moj družinski prijatelj Janez Menart, ki mi je v dolgem pismu zapisal, da ne bo sedel skupaj s toliko brezvezniki in oblastiželjneži iz Perspektiv. Očital mi je, da jim preveč popuščam.”

>Kdo med člani društva je najbolj navijal za Vilenico?

“Kot že rečeno, zamislil si jo je Veno Taufer, ob njem je treba omeniti še Aleksandra Peršoljo, zanjo pa se je zelo pozitivno, tolerantno in strpno zavzel zlasti Marjan Rožanc. Ne Taufer ne Rožanc nista takrat nestrpno nastopala do kogarkoli. Želeli smo si, da je Vilenica od vseh nas, ne pa le od ene opcije društva. A določenemu delu članstva se je vendarle zdelo, da imajo vse skupaj preveč v rokah perspektivaši, modernisti. Predstavljam si, da so me za predsednika društva izvolili prav zato, ker v ta spopad znotraj društva nisem bil vpleten in ker sem Mariborčan. Rekli so si: tale ničesar ne ve o naših sporih, bo objektiven do obojih.”

> Pravite, da vas je domača politika svarila, naj ne provocirate Beograda. Torej - je bil Beograd sprovociran?

“Seveda ne. Na Vilenico smo nenazadnje vabili tudi Danila Kiša. Pa nagradili smo Slavka Mihalića iz Zagreba. Govorili smo namreč, da je del srednje Evrope tudi Jugoslavija. Bojazen naših politikov pa sem spoznal že prej, januarja 1985, ko smo pisatelji v Ljubljani priredili javno tribuno Slovenski narod in kultura. Izvedeli smo namreč, da je proračun, ki ga Slovenija daje za kulturo, nižji od sredstev, ki jih je dala za obnovo Črne gore po potresu izpred desetih let. Pripravili smo javno tribuno, na katero je prišlo v dveh dnevih kar dva tisoč ljudi, tako da so nas iz manjše morali preseliti v večjo dvorano. Prvikrat v življenju so me klicali na CK in noreli, češ kaj bo rekel Beograd, pa da sem jaz odgovoren, če bo na tribuni kdo kaj govoril proti oblasti in centralizmu Takrat sem spoznal, da nas tako plašna partijska garnitura v novem času ne more obraniti ničesar in nikogar. Naši politiki so se najbolj bali, da bomo pisatelji Beogradu dali argument, s katerim bo Slovenijo lahko obsodil separatizma. Zato so popiti in marinci in vipotniki Partljiču iz Maribora 'grozili' in ga rotili, naj bo priden! Eden, očitno okajen, mi je celo grozil, da me bo postavil pred steno, če bodo zaradi naše tribune imeli težave v Beogradu. Pri Vilenici takih pritiskov ni bilo. Bili so le dvomi, ki mi jih ni bilo težko razpršiti. Dobro so se odrezali tudi vsi vodje Vilenice, ki so na festival uspešno vabili ustvarjalce z Balkana. Tudi mi smo, kakor Claudio Magris v svoji knjigi Donava, v srednjo Evropo vključevali Romune, Bolgare, Vojvodince ...”

> Eden od ciljev Vilenice je bil spočetka dvig srednjeevropskega duha.

“Ga je pomagala dvigovati, ga je! V mojem času politika nikoli ni komentirala nagrajencev. Se mi pa zdi, da ji takrat Tomizza še ni bil tako pogodu kot kasneje. V svoji Materadi je namreč popisal odnos komunistične oblasti do italijanskih Istranov, ki so množično 'prostovoljno' zapuščali Jugoslavijo.”

> Kakšne upe vam festival zbuja danes?

“Odlične. Prireditelja sta Društvo slovenskih pisateljev in 'znova' Društvo Vilenica. Brez fige v žepu. In mislim, da se razvija dobro. Zato sem se lani tudi malo zapletel s Peršoljo, ko je pisal o 'krvoločnih' novih zmagovalcih v Društvu. Festivalski odbor pri DSP, ki ga vodijo pisatelji in profesorji in podobni in zastopniki domačinov, se je morda res malce umaknil od čistega leposlovja, je pa zato Vilenica postala že kar strokovno srečanje o literaturi in položaju knjige, ki se iz podonavskega in primorskega sveta Evrope odpira v širši svet. Dragoceno se mi zdi, denimo, razpravljanje o literaturah, ki so nacionalno ogrožene. Festival je lahko le bogatejši, če pri njegovi pripravi sodelujejo spet tudi vsi domačini, še zlasti pa mi je všeč, da so zadnja leta zraven mladi intelektualci. Škodljivo je, če se stari prepirajo o tem, kdo je kaj slabega počel v preteklosti, in to tisti, ki so se upokojili. Škodljivo je, če se tudi pisatelji obnašamo kakor slovenski politiki. Škodljivo je, če se nekateri oklepajo svojega položaja in privatizirajo festival. Škodljivo je, če se jezijo na naslednike. Društvo in Vilenico vodijo, po mojem, novi pravi ljudje. Stari rockerji se moramo znati umakniti! Uživajmo v penziji.”

ANDRAŽ GOMBAČ